Turnišče - škofova pridiga

sobota, 08.09.2018

Marijino rojstvo, Turnišče – 8.9.2018 – molitev za duhovne poklice

Bog mi je dal milost, da sem stric petim nečakinjam in stari stric pranečaku Lanu. Starša tega fantka sta mirnega značaja, močne volje do dela in lepe prijaznosti do ljudi. In če velja, da je prvo leto življenja odločilno za osebnost otroka, opažam tudi pri tem enoletnem fantku, da se je zelo navzel mirnosti njegovih staršev. Medtem ko starša služita vsakdanji kruh, se tudi on navaja večje samostojnosti v vrtcu.
Starši močno določajo osebnost otroka. Če je mati mirna, se otrok počuti varnega. Če je oče ljubeč, se otrok počuti sprejetega. Ob prazniku Marijinega rojstva v premišljevanju o tem, kdo in kakšna je bila Marija, takoj začutimo zdravo družinsko okolje, v katerem se je Marija rodila in odraščala. Če bi Jaohim in Ana bila zdraharska ali ljubosumna zakonca, ta težavnost seveda Marije ne bi mogla obiti. Marija iz ranjene družine bi zelo težko bila Božja Mati. Sicer pri Bogu ni nič nemogoče, vendar si ni hotel privoščiti tveganja s takšno  materjo, ki ni osebnostno dozorela. Biti Mati Boga nikakor ni lagodnost ali varnost. To zahteva vero, ki zmore zaupati Bogu in ki se čudi, kako Bog po materi prihaja na svet in dela čudovite reči.
Evangelist Matej nam spregovori o rodovniku Jezusovega skrbnika Jožefa. Rodovnik nam zmeraj pove, da nihče na tem svetu se ne more roditi slučajno. Vsak človek ima prednike in starše in zato tudi svojo zgodovino, ki ga je pripeljala do nekega trenutka, ko mora izpolniti poslanstvo, zaradi katerega je bil rojen. In Jožef je bil rojen, da bi bil Jezusov skrbnik, Marija pa je bila rojena, da bi bila Jezusova mati. Na prvi pogled se to zdi zelo vsakdanje in logično. Vendar pa nam evangelist Matej spregovori o zapletih med Jožefom in Marijo. Jezus je bil namreč spočet po Svetem Duhu. Vedeti to in sprejeti to, pa zahteva vero. In tudi Jožef se je moral dokopati do te vere. Potreboval je moč iz nebes in dobil jo je po angelu, ki mu je razodel, da je Dete, ki ga nosi njegova žena Marija, Božji Sin.
Marija je potrebovala vero za pristanek angelu, da postane Božja Mati in Jožef je potreboval vero, da je Jezusa sprejel kot Božjega Sina. Brez vere bi se vse skupaj zelo slabo končalo: Marija ne bi postala Božja Mati in tudi Jožef bi imel popolnoma drugo vlogo v Marijinem življenju. Potrebna je bila Marijina vera, da je Jezus prišel na svet. Potrebna je bila Jožefa vera, da je z Marijo skrbel za Jezusa.
Vera staršev je potrebna, da v življenje sprejemajo več otrok. Vera staršev je potrebna, da so sposobni versko vzgajati otroke. In iz te vere se potem rodijo tudi novi duhovni poklici. Odsotnost vere pri starših pomeni tudi odsotnost življenja po družinah. In če ni otrok, tudi ne more biti novih duhovnih poklicev. Že zelo dolgo nam v Sloveniji manjka molitve, kar pa pomeni slabljenje vere. Molitev za duhovne poklice krepi Cerkev. Molitev dovaja od Boga Cerkvi tisto potrebno moč, da vztraja v potrpežljivem pričakovanju in se ne prepušča malodušju, hkrati pa molitev pomeni vztrajno prošnjo, ki je Bog ne bo prezrl. Molitev gre tako daleč, da upa na uslišanje tudi takrat, ko se zdi, da je to povsem nemogoče. Molitev ustvarja v duši tistega, ki moli, duhovno vedrino in jasnino. Molitev preganja paniko in se podreja potrpežljivosti. Molitev potrebuje svoj čas in ne prenese naglice. V tem potrpežljivem čakanju Bog med nami ustvarja takšno okolje in razpoloženje, ki sta ugodni za pojav in rast novih duhovnih poklicev. Zorenje novih duhovnih poklicev je namreč zelo podobno zorenju otroka, ki čaka, da se bo rodil. Kot mati, ki čaka rojstvo otroka, potrebuje ugodno okolje, ki jo sprejema in ji pomaga, da se pripravi za čas rojstva, tako tudi novi duhovni poklici potrebujejo duhovno ugodno razpoloženje.
Medijska gonja proti škofom, duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter prepotentno napihovanje škandalov v zvezi z njimi, ustvarjajo med ljudmi mračno in temačno podobo o duhovnih poklicih, ki pa straši mlade, da bi vstopili na to pot. Veselje tistih, ki se naslajajo ob duhovniških in redovniških škandalih, se hitro spremeni v lov na čarovnice. V tem lovu na koncu rablji sami postanejo žrtev. Ko ni več nikogar, ki bi ga gnali na grmado, na koncu konča na grmadi rabelj. Ko zmanjkuje polen za kurjenje grmade, se pričnejo med seboj kuriti obrekljivci in opravljivci. Kakršen je odnos do duhovnih poklicev, takšni so tudi ljudje med seboj.
Odnos do duhovnih poklicev zelo določno pove, v kakšnem odnosu smo z Bogom. Duhovni poklici nam nastavljajo ogledalo, v katerem gledamo sami sebe. Celotna Cerkev na Slovenskem se je znašla v situaciji, ko se mora vprašati, ali je vredna novih duhovnih poklicev. Odnosi znotraj Cerkve med nekaterimi posamezniki in skupinami so namreč vse prej kot bratski, kar pomeni pomanjkanje vere. Posvetnost teh ljudi je vase posrkala njihovo vero. To pa je razlog več za molitev in tudi za pokoro. Kdor je izgubil vero, tega ne bo zmogel.  Kdor je ohranil vero, naj se ne špara v molitvi in pokori.
Zbeganost je velika in pohujšanje še večje. Toda treba je trdno stati tudi takrat, ko so vsi okoli mene mogoče že popadali in propadli. Molitveni dan za duhovne poklice prav na praznik Marijinega rojstva je toliko bolj previdnosten in milosten, ker je prav Marija tista, ki je satanu glavo strla. In je Kraljica duhovnikov in zato tudi mogočna priprošnjica za zdrave duhovne poklice. Njej zaupamo naše škofije, župnije, redovne skupnosti in bogoslovje. Kar je bolno, naj ozdravi. Kar je grešno, naj se spreobrne. Kar je zdravo, naj ostane zdravo.
Mati Marija, usliši nas v naši goreči prošnji za nove in zdrave duhovne poklice.

škof dr. Peter Štumpf