Nedelja - škofijski misijon

nedelja, 03.07.2016

V okviru škofijskega misijona so duhovniki odšli na sosednje župnije v posamezni dekaniji in tam oznanjali in spodbujali vernike, da bi vsak dan znova odpirali vrata svojih src, svojih družin in drugih skupnosti, da bi tako sprejemali Kristusa v svoje življenje. Na razpolago so bili tudi za sveto spoved. V tem služenju se jim je pridružil tudi škof dr. Peter Štumpf, ki je vse dopoldne spovedoval v stolnici v Murski Soboti. Verniki so prejeli spominske podobice in skupno zapeli himno škofijskega misijona ter priložnostno pesem o vsebini prvih štirih dni.



Odpiram vrata Kristusu,
s poštenostjo uspelo bo.
O Jezus, ti moči mi daj,
da pridem k tebi v sveti raj.

Nagovor:
"V teh misijonskih srečevanjih smo ob prvih nedeljah razmišljali, na kakšne načine lahko Kristusu odpiramo vrata svojih src, naših družin, naših skupnosti. Teh poti je veliko. Kristusu lahko odpiramo vrata z veseljem, z besedo, s poslušanjem, s postom in odpovedjo, z vero, s strpnostjo, z upanjem. Danes dodajmo: s poštenostjo.
Naš rojak iz Gornje Radgone duhovnik in psiholog akademik dr. Anton Trstenjak je napisal knjigo z naslovom Slovenska poštenost (Ljubljana 1995). Piše o poštenosti in o poštenjakih, torej ljudeh, ki so brez graje. Navaja Francoza Charlesa Nodiera, ki je leta 1813, torej pred dvesto leti, takole zapisal o Slovencih: ?Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah; sploh najboljša združba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.?
Trstenjak v knjigi razmišlja o poštenosti, o Slovencih, ki so si v preteklosti zaslužili tako laskavo priznanje. In se sprašuje: Ali smo danes Slovenci še pošteni? Isto vprašanje si lahko postavimo tudi mi. Ko danes gledamo življenje v naši domovini pa tudi v svetu, vidimo, koliko je med ljudmi zvijačnosti, laži, podkupovanja, prevar, hudobije, sovraštva. Propadajo podjetja, pogosto zaradi nepoštenosti vodstva. Izigravajo se zakoni, z nekaterimi sodnimi postopki zavlačujejo, da prej zastarajo, tudi zapisana beseda nič več ne velja, ko mi ni v korist. Poštenost teptamo, ker se ne zavedamo, da je poštenost temeljna človekova vrlina.
O poštenosti piše tudi v uvodniku v 17. številko Poti k Bogu, ki je izšla leta 1997. Avtor (podpisani so: vaši duhovniki) ugotavlja, da poštenost v našem ljudstvu vedno bolj slabi in se namesto nje vedno bolj uveljavlja korist. Imamo dve možnosti: ali se ravnamo predvsem po tem, kar nam je v korist, tudi če ni pošteno; ali se ravnamo po tem, kar je pošteno, tudi če nam ni v materialno korist.
Ne gre samo za velike, odmevne odločitve politikov, gospodarstvenikov in drugih, temveč gre za naše vsakdanje ravnanje. Gre za to, kateremu nagnjenju v sebi damo prednost: ?ali bomo brezobzirno iskali vedno samo svoje koristi ali pa bomo dali prednost poštenosti.?
V stari veroučni knjigi za 5. razred z naslovom Naša rast v veri nosi 20. poglavje naslov: Poštenje več velja kakor kup zlata. Tam je zapisana naslednja zgodba:
Mama je s svojo malo hčerko prodajala cvetlice na uličnem vogalu. Mimo je prišel lepo oblečen človek s svojo hčerko. Pogledal je cvetlice, pa je odkimal. Niti opazil ni, da so se prodajalki orosile oči. Opazila pa je to gospodična, ki je spustila deklici stotak v naročje ter šla mimo. ?Poglej, mama!? ?Odkod pa imaš stotak?? ?Tista gospodična mi ga je spustila v naročje.? Cvetličarka je odhitela za gospodično, ker je mislila, da je stotak izgubila. Ko jo je dohitela, ji je hotela vrniti stotak. Gospodična se je le smejala. Oče pa je vzel iz žepa listnico, ženi dal tisočak in ji rekel: ?Moja hči vam je dala stotak, ker ste revni. Jaz pa vam dam tisočak, ker ste tako pošteni.?
Da, poštenje več velja kakor kup zlata. Morda pa mi bolj cenimo zlato kakor poštenje. Morda smo se navadili na mnoge nepoštenosti v naši družbi in se ravnamo po načelu: znajdi se; če je priložnost, se le okoristi, tudi če na škodo drugih.
V omenjeni veroučni knjigi pa je zapisano: ?Pošteni nismo zato, ker goljufijo prej ali slej odkrijejo. Pošteni hočemo biti predvsem zato, ker hočemo spolnjevati voljo nebeškega Očeta. Pošteni hočemo biti tudi zato, ker le tako bomo sami srečni ter bomo druge osrečevali.?
Jezus je poslal 72 učencev in jim povedal: ?Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.? Kdo so jagnjeta in kdo so volkovi? Ne mi pravični in pošteni, in oni drugi, prevaranti, grabežljivci, hudobneži. Ta jagnjeta in ti volkovi so v vsakem od nas. V nas je hrepenenje, je težnja biti dober, pošten, pravičen, svet. A v nas je tudi težnja po lahkotnem življenju, po premoči nad drugimi, po sebičnem uživanju na račun drugih. Po izvirnem grehu je naša duša ranjena, v naše srce je posejan plevel. Nenehno si moramo prizadevati, da iz svojega srca izkoreninimo slaba nagnjenja, da ne podležemo tolpi volkov, ki hoče zavladati v naših srcih.
Volkovi ne morejo oznanjati: Približalo se vam je Božje kraljestvo! To lahko oznanjajo le jagnjeta. In k temu smo vsi poklicani. Da se dan za dnem srečujemo z Jezusom, da njemu odpiramo svoja srca. Jezus v naših srcih lahko dela čudeže. On lahko prežene tolpo volkov iz našega srca, on nas lahko usposobi za svoje sodelavce, da bomo z besedo in z življenjem doma v družini, v šoli, na delovnem mestu, v zasebnem in javnem življenju oznanjali veselo sporočilo: ?Približalo se vam je Božje kraljestvo!? In Jezus bo tudi storil, da se bo tolpa volkov v drugih ljudeh spremenila v prijazno čredo jagnjet, katerih imena so zapisana v nebesih." Lojze Kozar ml., Odprite vrata Kristusu

ŠKOFIJSKI MISIJON