| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Krizmena maša
četrtek, 21.04.2011
Po sveti maši so se vsi navzoči še zadržali v molitvi pred Najsvetejšim. Nato pa so se duhovniki še srečali s škofom, ki je zanje pripravil prijetno okrepčilo.
FOTOGRAFIJE
Dr. Peter Štumpf, soboški škof – krizmena maša na Veliki četrtek, 21.04.2011
Obhajanje krizmene maše je trenutek, ko krajevna Cerkev, najbolj zasije v vsem svojem sijaju. Stolnica postane kraj praznovanja. Okrog tega oltarja se razodeva Cerkev kot Kristusov telo. Dogmatična konstitucija o Cerkvi, drugega vatikanskega cerkvenega zbora, nam to še posebej razloži: »V vsakem oltarnem občestvu, zbranem pod svetim predsedstvom škofa, se razodeva simbol tiste ljubezni in edinosti skrivnostnega telesa, brez katere ne more biti zveličanja. V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska« (LG 26).
Kristusovo telo, ki je Cerkev, ni človeško delo, ampak je dar, ki ga Bog poklanja vsem, ki jih je poklical. Nismo mi tisti, da bi sodili o tem, ali naj bo med nami občestvo Cerkve ali ne. Vedno, ko ob škofu obhajamo sveto evharistijo, doživljamo resničnost Cerkve. Mi, v soboški škofiji nismo neka, oddaljena, majhna Cerkev, ampak smo Cerkev v polnosti. V tej majhni škofiji, sestavljeni iz treh dekanij, je navzoča vesoljna Cerkev.
Ta krizmena maša ima poseben pomen. Posvečenje in blagoslov svetih olj nas tako rekoč primorata, da pridemo v stolnico. Samo v stolnici so lahko ta sveta olja posvečena in blagoslovljena. Nikjer drugje. Vsi mi smo člani Cerkve, v kateri smo bili pri kristu, birmi ali duhovniškem posvečenju maziljeni z oljem-sveto krizmo, posvečeno od škofa v stolnici.
Duh Gospodov je nad nami, ker nas je mazilil, da prinesemo blagovest ubogim. Poslal nas je, da oznanimo jetnikom prostost in slepim vid, da pustimo zatirane na prostost, da oznanimo leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4, 18-19).
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalim vam, dragi sobratje duhovniki, tudi tistim, ki sedaj niso navzoči. To, da ste duhovniki, je največji dar. Jezus Vam ga je zaupal. Kaj bi naša krajevna, soboška, Cerkev brez vas?
Vaše skrito ali vidno trpljenje nas med seboj povezuje vsakič, ko obhajamo evharistijo in se nas razliva Kristusova kri.
Pomislimo samo na vse svete maše, ki jih darujete skupaj z vašimi verniki; na vse odveze, ki ste jih v spovednicah podelili spovedancem; na otroke in odrasle, ki ste jih v Svetem Duhu prerodili v krstni vodi; na može in žene, ki so pred vami sklenili zakrament svetega zakona; na mnoge tolažbe in nasvete, ki ste jih podelili ljudem v stiski. Z lepoto liturgije, ki jo krasijo venci ministrantov, pevski zbori, orgelske harmonije, mogočen odmev ljudskega petja, v zlati skodeli prinašate pred Boga daritev in molitev Cerkve.
Neštete ure verouka so zasejale v duše milost vere, ki ne neha kaliti in roditi sadove, vidne v množici otrok, mladih, mož in žena, samskih, ostarelih. Prav zaradi oznanjevanja evangelija in katehez imamo živa jedra v naših župnijskih občestvih, ki so kvas in sol današnje družbe.
Vse več zakoncev se ob vas, sobratje duhovniki, zbira v zakonskih skupinah, da bi v zvestobi in ljubezni bolj poglobljeno živeli zakramentalno podaritev.
Svoj čas podarjate mladim, ki so iskalci osrečujoče poti skozi življenje. Na duhovnih srečanjih, pri molitvi, debatah, pevskih in glasbenih izobraževanjih, na športnih in kulturnih prireditvah jim znate pokazati na Kristusa kot edini smisel.
Molitev brevirja, rožnega venca, čaščenje Najsvetejšega nagovarjajo nekatere tako močno, da se vam pridružujejo v molitvenih skupinah.
V škofiji imajo vse župnije dejavno in evangeljsko pričevalno Karitas. To je fenomen v slovenskem prostoru. Pomeni, da ste znali ljudi nagovoriti v najbolj žlahtnih kotičkih srca za solidarnost, skrb in pomoč tistim, ki so v materialni ali duševni stiski.
Vaša duhovniška samarijanska pozornost je zelo opazna pri obiskih bolnikov na njihovih domovih ali pa v domovih za ostarele in onemogle ter v bolnici in tudi kaznjencev v zaporu.
Mnogo je še tega, kar delate. Nekateri podarjate svoje moči, čas in delo tudi tistim ustanovam, ki so nujne, da škofija lahko opravlja svoje poslanstvo.
Duhovno in pastoralne življenje župnij je nadvse dinamično, pestro.
Nedavna pobožnost ob blagoslovitvi Halasovega križevega pota na Hotizi nas je še dodatno spodbudila k zaupanju v priprošnjo mučenca Danijela Halasa. Množična udeležba ljudi nam je v krepko opozorilo, da moramo storiti vse potrebno za njegovo čimprejšnjo beatifikacijo.
Ne samo škof, ampak vsi verniki, vsa naša mesta in vasi bi vam morala, dragi sobratje duhovniki, danes izreči zahvalo.
Živimo v času, ko strahotni cunamiji nemoralnega razvrata in duhovne teme duše mnogih ljudi pretvarjajo v razvaline. Posamič se pred temi valovi ne bomo mogli ubraniti. Kdor ostane sam, ga to uniči. Kristus je tudi zaradi tega apostole povezal v skupnost.
Primorani smo, čas nas v to sili, da okrepimo naše duhovniško bratstvo.
Kristus je središče Cerkve, ker je vsem vse. Ni deljen. Podarja se vsaki duši celostno. Ne pozna posameznih simpatij, zato je gost vsake duše. Njegova svoboda je tako mogočna, da za spreobrnjenje nagovarja celo velike grešnice in grešnike ter jih tako usmerja na pot pričevanja in oznanjevanja. Naša neporočenost nas ne ograjuje v samoto in čustveno bolečino. Omogoča nam, da nas Kristus lahko pošilja neobremenjene v ženska in moška srca. Duhovniška neporočenost pomeni svoboden, veder korak z ljudmi našega časa.
Druženja v molitvi, razvedrilu, pogovorih so dobrodošla pomoč pri negovanju neporočenosti in krepitvi duhovniškega bratstva.
Ne prihajajmo skupaj samo, kadar je treba delati. Prihajajmo skupaj tudi, kadar se je potrebno razveseliti. Izgovor: nimam časa lahko preide v navado, ki sčasoma izraža utrujenost in potrtost.
Najmočnejša pridiga ljudem je to, kako se mi duhovniki razumemo med seboj. Zelo moramo paziti kakšne misli gojimo en o drugem, kako in kaj govorimo o sobratih. V tem lahko ljudi razveselimo. Naši bratski odnosi naj jih nagovarjajo k sožitju po družinah. V škofiji imamo velik dar navzočnosti redovnikov in redovnic. Njihove skupnosti naj nam bodo v spodbudo pri ohranjanju in negovanju naših bratskih vezi. Vem, da tudi molijo za to, za kar smo jih zelo hvaležni.
Veselimo se naših štirih bogoslovcev, pa tudi treh redovnih novincev. Naj vidijo, da smo vedri, zadovoljni duhovniki. V tem je velik del njihovega navdušenja.
Po rokah in besedah vsakega od nas sveta evharistija zbira, nagovarja, hrani in posvečuje ljudi. Prav zaradi tega nas mnogi neizmerno cenijo in nas imajo radi. Pri daritvi svete maše občudujejo svetost opravila, ki jih hkrati spodbuja, da nosijo tudi naša bremena.
Eno težjih duhovniških bremen je gotovo upravljanje cerkvenega premoženja. To jemlje veliko moči in volje. Je pa nujno za obstoj in delovanje župnij in škofije. Pošteno, pregledno poslovanje in upravljanje s cerkvenim premoženjem bo gotovo eden prvih načinov povrnitve moralnega ugleda Cerkve. Družbi lahko samo tako predstavimo krščanski socialni nauk kot smiseln in potreben pri ponovnem vzpostavljanju vrednot, utrjevanju socialne stabilnosti in pri vzgoji ljudi za evangeljsko pravičnost. Da ne bi sami nosili bremen upravljanja cerkvenega premoženja, se ne obotavljajte izbirati usposobljenih, versko in moralno neoporečnih sodelavcev. Upam, da vam bo škofija tudi končno pri tem stopila naproti v pomoč.
Cerkveno premoženje je danes vir pohujšanja med ljudmi. Naša naloga pa je, da ga ponovno ovrednotimo kot povsem konkreten izraz krščanske vere. Iščimo reveže, ki so med nami. Ne čakajmo, da bodo oni prišli do nas. Mi stopimo k njim. Sredstvom, ki prihajajo na Karitas, bi morali pridružiti tudi nekaj sredstev iz cerkvenega premoženja.
Vsak župnijski proračun bi to moral predvideti. Revni so danes največji zagovorniki Cerkve. Ne z besedami, ampak s tem, da jim Cerkev lahko služi.
Pošteno in pravično poslovanje s cerkvenim premoženjem v korist revnih se mi zdi ustrezna podlaga za pastoralni načrt naše škofije za leto 2011/12.
V tej uri duhovništva se Vam opravičujem za premajhno pozornost, občasno trdo besedo ali bolečo odločitev. Molite zame, da mi Bog da bolj sočutno srce.
Marija, Mati Cerkve in nas duhovnikov, sveti Metod, zavetnik naše škofije ter sveti Miklavž, zavetnik te stolnice, in vsi svetniki naj pred Bogom za nas prosijo, da nas ohrani pri zdravju in močeh.
Bratska edinost in ljubezen v pravičnosti, to je smer za pot, ki vodi v življenje. V tej smeri, dragi sobratje duhovniki in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre vam želim blagoslovljene in vesele velikonočne praznike.
