| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Kardinalova pridiga ob 5. obletnici škofije
četrtek, 07.04.2011
5. obletnica ustanovitve škofije v Murski Soboti
7. april 2011
Njegova eminenca Franc kardinal Rode, C:.M.
Spoštovani gospod škof,
predragi sobratje duhovniki in sestre redovnice,
dragi bratje in sestre
Pri evharistiji nas Gospod povabi k dvojni mizi: mizi Božje besede in mizi svojega presvetega telesa in krvi. Nikakor ne smemo zanemarjati prvega dela evharističnega bogoslužja, to je oznanjevanje Božje besede. Za mnoge kristjane je prav nedeljsko bogoslužje edina priložnost, da slišijo Božjo besedo. Brez poslušanja Besede pa ni vere. Zato je tako pomembno, kar nam priporoča apostol Pavel: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte« (Kol 3,17). Če torej Božja beseda »odmeva« po škofiji, če je ta beseda živa in podana na prepričljiv način, potem bo vera v srcih rasla in se utrjevala.
Evharistija gradi občestvo, ko verne povezuje v eno Kristusovo telo in spreminja njihove medsebojne odnose v smislu priporočila apostola Pavla Kološanom: »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti« (Kol 3, 12-14).
To priporočilo si mora mlada škofija posebno vzeti k srcu. Škofija mora biti kot velika družina, v kateri so si med seboj vsi bratje in sestre, saj so po veri in krstu vsi sinovi in hčere istega nebeškega Očeta. Zavest, da smo ena družina, pomeni, da se med seboj spoštujemo in sprejemamo in smo pripravljeni sodelovati z drugimi. To pomeni, da se ne zapiramo vase, da premagujemo sebičnost in občutek, da smo več vredni kot drugi; pomeni, da ne mislimo samo nase, ampak smo odprti za potrebe in stiske drugih. Zavest, da smo eno, ima svoj temelj v spoznanju, da smo skupaj na poti proti večnosti, da se skupaj približujemo istemu cilju, to je, naši večni domovini. Zaprte in med seboj sprte klike, ki vsak hodi svojo pot in išče zgolj svoje interese, so v nasprotju z zapovedjo ljubezni. Vpliv škofije v družbi, njen ugled in verodostojnost njene besede so odvisni od kvalitete notranjih odnosov med škofom in duhovniki, med duhovniki in verniki. Čut odgovornosti za ugled in skupno dobro bi moral zato vedno premagovati razhajanja in ločevanja.
Naj v tej zvezi navedem misel iz Katekizma Katoliške cerkve: »Duhovniki so vsi med seboj povezani v tesnem zakramentalnem bratstvu, posebej še v škofiji, v kateri služijo pod svojim škofom«.
Škofija kot skupnost vernikov povezanih v občestvu vere, pomeni končno tudi odprtost do tistih kristjanov, ki so oddaljeni od Cerkve in jih ob nedeljah ne srečujemo pri sveti maši. Pomeni tudi odprtost do kristjanov, ki niso v polnem občestvu s Katoliško cerkvijo, kar je posebnega pomena v Prekmurju. Pomeni odprtost do neverujočih. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13, 35).
Evharistija kot osrednje dejanje Cerkve in počelo njene edinosti nam narekuje dolžnost, da z besedo in življenjem pričujemo za odrešenje, ki je v Kristusu Jezusu. Po vstajenju je Jezus napovedal svojim učencem: »Prejeli boste moč od zgoraj in boste moje priče do konca zemlje« (Apd 1, 8). Naloga, da pričujemo, je povezana z Jezusovim vstajenjem. Tisti, ki so bili priče njegove smrti in vstajenja, so poslani, da oznanjajo vstajenje vsemu stvarstvu. Vsak kristjan, kot Cerkev v celoti, ima nalogo, da ljudem oznanja Kristusovo zmago nad smrtjo in večno življenje vsem, ki so z njim povezani. Tako mora biti vsaka krščanske skupnost – od župnije do škofije – žarišče misijonske dejavnosti; z besedo in najprej z življenjem. Življenje po Jezusovem zgledu nujno zastavlja vprašanje nevernemu svetu. Neverni se sprašujejo, od kod ta različni pogled na svet, od kot ta svoboda pred materialnimi dobrinami, od kod ta širina srca, ki gre naproti vsaki stiski, od kod ta sposobnost sprejemati drugačnega od sebe, od kod ta vera, ki je sposobna tolike nesebične dobrote. Da, pristno krščansko življenje zbuja pozornost in ljudi nagovarja. In jim zastavlja vprašanje o veri, o vrednosti vere za človeka in za družbo.
Pred dvema letoma, 10. marca 2009, je papež Benedikt XVI. v pismu katoliškim škofom zapisal tole: »V našem času je v obširnih delih sveta vera v nevarnosti, da ugasne kot plamen, ki mu primanjkuje goriva. Naša prvenstvena naloga je storiti Boga navzočega v tem svetu in omogočiti ljudem dostop do njega. Ne kateregakoli boga, ampak Boga, ki je govoril na Sinaju, Boga, čigar obraz spoznamo v ljubezni, ki je šla do konca (prim. Jn 13, 1) – Jezusa Kristusa križanega in od mrtvih Vstalega. Resnični problem v našem zgodovinskem trenutku je v tem, da Bog izginja iz človekovega obzorja in da se s pojemanjem svetlobe, ki prihaja od njega, človeštvo vse bolj pogreza v temo, o čemer se že kažejo porazne posledice«.
Biti priče Boga ljubezni v sodobnem svetu, pomagati človeku, da odkrije njegov obraz usmiljenja, to je naša velika naloga v tem času praznine in osamljenost. Zato pa nam je potrebna živa in močna vera, pogled uprt v Kristusa, ki nas uči prave človečnosti, razum ožarjen z Božjo svetlobo in odprto srce. Pravo krščansko občestvo, zvesto Kristusu, ki je dejal: »Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak, da bi jaz stregel« (Mr 10, 45), si bo prizadevalo, da bo znamenje Božjega usmiljenja s pomočjo, ki jo nudi potrebnim, s solidarnostjo in simpatijo do vsakega človeka, ne glede na narod, ki mu pripada in na vero, ki jo izpoveduje.
Ob vsej odprtosti do drugih, pri najboljši volji, da jih razumemo in jim pomagamo, pa ne smemo zatajiti svoje krščanske vere in svoje pripadnosti katoliški Cerkvi. Še manj ju smemo pred svetom skrivati ali se ju sramovati. To bi bilo nevredno kristjanov. Apostol Peter nas v svojem prvem pismu slovesno nagovori: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč … Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu« (1Pt 2, 4-9).
Papež Janez Pavel II. pa nas je med svojim prvim obiskom v Sloveniji leta 1996 spomnil na vrednost slovenske kulture, bistveno povezane s krščanstvom. Takole je dejal: »Naj vas vselej spremlja zavest, da je bila krščanska vera v zgodovini Slovenije bistvena sestavina njene kulture. Spoštovati in ohranjati vero, priznavati Cerkvi mesto, ki ji gre v javnem življenju in ji ne odrekati sredstev za njeno delovanje … je eden od pogojev za ohranitev vaše istovetnosti. Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost.«
Koliko resnice, koliko modrosti v teh besedah! Ne bi jih smeli preslišati, ne bi jih smeli prezreti, če hočemo stati inu obstati.
Dragi bratje in sestre! Škofija v Murski Soboti je kot nova mladika na starodavnem drevesu Cerkve. V zvestobi Jezusu Kristusu in Skali, na katero jo je postavil, naj bo za človeka v tem delu naše domovine novo središče milosti in svetosti, počelo miru in lepega sožitja, glas solidarnosti in medsebojne pomoči, kraj vere in upanja, vir radosti in veselja, kot mesto na gori, ki se ne more skriti, kot svetilka, ki sveti vsem, ki so v hiši. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega očeta, ki je v nebesih« (Mt 5, 18).
HOMILIJA - KARDINAL DR. RODE (video posnetek)
