| 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Turnišče - VELIKA MAŠA
nedelja, 15.08.2010
Med drugim je za veliko vernikov posebej vabljivo in zanimivo, že tradicionalno romanje peš v soboto zvečer k Mariji pod Logom v Turnišče in nato sveta maša ob polnoči, ki jo je letos daroval novomašnik Goran Merica.
Zjutraj so sledile štiri svete maše. Ob 8. uri je bila sveta maša tudi v Madžarskem jeziku.
Osrednji dogodek je bila sveta maša ob 10. uri, ki jo je daroval murskosoboški škof ordinarij msgr. dr. Peter Štumpf.
Ob koncu svete daritve je blagoslovil tudi cvetje in nabožne predmete, ki jih verniki prinesejo s seboj.
Domači župnik Robert Brest se je zahvalil za darovano sveto mašo, ki jo je škof Peter sedaj prvič daroval, kot murskosoboški ordinarij v osrednjem škofijskem romarskem središču. Izročil mu je tudi cerkvene ključe.
Besedilo, zvok in foto. Roman Markrab
Galerija fotografij >>>
Pridiga: škof msgr. dr. Peter Štumpf >>>
Nagovor škofa msgr. dr. Petra Štumpfa
na praznik Marijinega vnebovzetja v Turnišču
Dokler živimo, lahko upamo. Ne glede na starost, smo v nekem smislu vsi otroci. Vedno potrebujemo nekoga, ki nas zna potolažiti, opogumiti in nasmejati. Tako kot zmore to samo mama, ki jokajočega otroka pomiri in ga spravi v dobro voljo. Ne jokajo samo otroci, jokajo tudi odrasli: Pričneš dopust, po dopustu pa ti sporočijo, da nimaš več službe, ker reorganizirajo podjetje – tisti pa, ki ohranijo službo, ne vedo, ali bodo zaradi strahotnih norm in zahtev ohranili živce, zdravje – zelo daleč je do tistih magičnih 65 let, ko bi naj prejemali borno pokojnino; preseneti te lahko bolezen ali nenadno poškodba, ki je trajna in ti povsem spremeni način življenja; nenadoma se v družino priplazi smrt in zaseka rano v srce, ki ne more preboleti izgube ljubljenega člana; prijatelj, s katerim sta si delila kruh, se ti je zahrbtno izneveril in postal nasprotnik; ljubezen med možem in ženo se lahko hitro spremeni samo še v sobivanje, varanje in obup … In tako izgine tudi poslednje upanje.
Življenje postane samo še mora in breme. Pred tem se ne moremo obraniti ne verni niti neverni, ne mladi niti starejši. Kot da je življenje spleteno iz mnogih zank in v eno se boš prej ali slej ujel in samo lahko še čakaš kot nemočna žrtev, da se te kdo usmili ali pa pusti propasti. To je neusmiljen boj za preživetje!
Slovenski škofje smo določili, da bo novo veroučno in pastoralno leto po naših župnijah in škofijah posvečeno krščanski dobrodelnosti in solidarnosti. Pri tem nismo mislili samo na poživitev karitativne dejavnosti med nami, ampak da bi znali nositi bremena drug drugemu (prim. Gal 6,2).
Nemogoče je nositi bremena drug drugemu, če si med seboj nismo usmiljeni. Usmiljenja med nami je zelo malo! Spori so povsod, v družinah, med sosedi, politiki, tudi v Cerkvi! To slednje med ljudmi še posebej zbuja pohujšanje, žalost in bolečino. Zdi se, da narodna sprava ni mogoča, ne zaradi političnih ali ideoloških razhajanj, temveč zaradi pomanjkanja usmiljenja med nami. Deliti kruh brez usmiljenja je sicer možno, vendar je to dejanje, ki samo pomirja vest, nima pa moči sprave in spreobrnjenja. Je samo zunanje organizacijsko opravilo, ki pomeni manifestacijo in promocijo! Tudi delitev nizkih plač delavcem z nekaj mesečno zamudo, to ni usmiljenje, to je poniževanje!
Usmiljenje zahteva resnico o bližnjem. »Resnica, vas bo osvobodila«, zagotavlja Jezus (prim, Jn 8,32). Ko iščem resnico o drugem, jo moram iskati tudi o sebi. To je pošteno! Resnica opravičuje pri meni in bližnjem vse, kar je dobro! Za to, kar pa je slabo, zahteva odpuščanje, spravo in popravek ter poboljšanje. Resnica mi daje spoznanje, da nisem samo jaz tisti, ki nosim bremena drugim, ampak tudi drugi nosijo moja bremena!
Marija je šla k ostareli teti Elizabeti prav zaradi tega spoznanja. Z njo je hotela deliti bremena starosti in nenavadne, čudežne nosečnosti, ko je pod srcem nosila Janeza Krstnika. Tudi Marija je potrebovala modrost in življenjske izkušnje tete Elizabete. Bila je namreč noseča in je na to pot služenja pod srcem nosila Jezusa, ta sveti, nezasluženi dar – Božjega otroka, ki pa ga ni hranila samo zase, temveč ga je hotela podariti tudi Elizabeti.
Dojenčka Jezus in Janez Krstnik sta bila skrita v materinem telesu. Nosečnost je mogoče opaziti, otroka pa ne. Samo matere poznate bremena nosečnosti. Največkrat jih nihče ne prepozna, včasih celo možje ne. Vendar pa to niso samo bremena telesa, ampak tudi duše: Se bo otrok rodil zdrav? Bo mož sprejel tega otroka? Kaj neki bo iz njega? Kakšna prihodnost ga čaka? Tudi Marija k teti Elizabeti ni nosila samo Jezusa pod srcem, ampak v srcu tudi svoje skrbi: Ji mož Jožef verjame, da je noseča od Svetega Duha? Kako bo z njegovim rojstvom na poti v Betlehem? Kaj ga čaka v življenju? Je že slutila križ, zabit v Kalvarijo?
Pot težo skrbi bi se Marija lahko zaprla sama vase, ostala bi doma. Teta Elizabeta je ne bi čisto nič zanimala! V osami nazareškega doma bi se strla. Jožef in Marija sta kot zakonca morala biti zelo usmiljena drug do drugega. Najprej je Marija sprejela Jezusa v življenje, čeprav je njegovo spočetje nadnaravno. Jožef je bil usmiljen do Marije in jo je vseeno sprejel za svojo ženo ter jo ljubil. Drug drugemu sta nosila bremena in si tako podarjala upanje. Jožefova usmiljena ljubezen je Marijo tako okrepila in opogumila, da se je kljub nosečnosti odpravila k teti Elizabeti, da bi ji pomagala nositi njena bremena.
Dragi romarji! Mati Marija je prisotna v našem življenju, ne zato, ker bi ji mi to dovolili, ampak zato, ker tako hoče njen sin Jezus Kristus. Bog nam jo je podaril, da bi nosila naša bremena. Do nas je neizmerno usmiljena! Kdor jo sprejme, pomeni, da je veren. Kdor je z njo, pomeni, da je zvest. Kdor pa jo ljubi, pa zelo občuti njeno usmiljeno pomoč. Že skoraj dva tisoč let ji Cerkev kliče: »Pozdravljena kraljica, mati usmiljenja, življenje in upanje naše pozdravljena.«
Naše poti se enkrat končajo. Vse mine, skrbi in veselje, revščina in blagostanje. Nekoč se je končala tudi zemeljska pot Matere Marije. Praznik njenega vnebovzetja pa nam razodeva resnico, da ostaja samo Bog. On nikoli ne umrje. Marija je verovala Bogu, zato živi večno v nebesih. Nešteti romarji, ki so v stoletjih prihajal k Mariji pod Logom v Turnišče, živijo pri Bogu, ker so se zaupali Mariji.
Naj nam Marija vnebovzeta danes izprosi milosti trdne vere v naše večno življenje in hkrati okrepi odgovornost, da bomo iz usmiljenja nosili bremena drug drugemu ter si tako podarjali upanje za to življenje na zemlji, in za absolutno prihodnost, ko bodo tudi naša telesa vstala od mrtvih in se v nebesih združila z našo neumrljivo dušo. Amen.
