Škofova pridiga na Radio Ognjišče

Dragi poslušalci Radia Ognjišče, prisrčen pozdrav ob 3. postni nedelji v letu Svetega pisma!

Božja beseda nas tokrat s svojo aktualnostjo in notranjo močjo spet preseneča. Prvo berilo je znan opis dogodka, kako se je Jahve v gorečem grmu sredi puščave razodel Mojzesu, pravzaprav je to pomenilo, da se mu je razodel sredi njegovega vsakdanjega pastirskega dela. Mojzes se najprej od daleč zagleda v grm, ki gori, a ne zgori, in radovednost ga pritegne, da se mu približa. Hoče videti in vedeti, kaj se dogaja. »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja« (2 Mz 3,5)! Tako je zaslišal Mojzes neznan glas. Kjer se Bog razodeva, je vedno sveti kraj. Tudi mi bi se zdajle lahko sezuli, saj se nam dogaja »sveti kraj«. Preko besede Svetega pisma se nam razodeva Bog. Vsaj v duhu to tudi res storimo, razgalimo, ne svojih nog, ampak svoje srce pred Božjo besedo, da se nas bo mogla dotakniti. A božje bližine, njegove skrivnosti, človek ne more preiskati s svojimi močmi. Te »čevlje« mora sezuti, kajti stati na svetem kraju, pomeni popolnoma se predati skrivnosti Božje prisotnosti. V letu Svetega pisma, ki ga živimo letos, se naj še bolj utrdi zavest, da je branje in premišljevanje Božje besede »sveta zemlja« Božje prisotnosti in zato za nas nekaj svetega. S svetim spoštovanjem se približujemo Božji besedi, jo berimo, premišljujmo in se po njenih navdihih ravnajmo.
Mojzes želi vedeti, kdo je ta Bog, ki mu nalaga nalogo izpeljati Izraelce iz sužnosti v svobodo. Božjega imena ne poznamo, ker svetopisemsko poznati ime pomeni, poznati bistvo drugega in ga zato tudi obvladovati. Človek ne more tako poznati Boga. Pozna ga toliko, kot se mu sam razodene. Mojzesu se predstavi z glagolom »Jaz sem, ki sem«; glagol pomeni nekaj izredno dejavnega, aktivnega, živega, ne pa statičnega, mirujočega. Bog je živ, dejaven; celo Življenje samo je. V Novi zavezi se Bog še dodatno razkrije človeku in se mu predstavi kot »Jaz sem ljubezen«.
Po tem srečanju Mojzes vendarle preda samega sebe tako razodetemu Bogu in dobi nalogo izpeljati Izraelce iz Egipta v svobodo obljubljene dežele. Ko to premišljujemo z vidika Nove zaveze, moramo tudi sebe prepoznati v podobnem poslanstvu. Po krstu in po birmi nam je naloženo, ne le Boga slaviti, ampak tudi druge k njemu voditi: to imenujemo vnovična evangelizacija. Povsem konkretno to pomeni, da nas tudi danes Bog sprašuje: kdo v naših družinah, sorodstvu, sosedstvu, v šoli, službi, med prijatelji … je takšen, da ga je treba izpeljati iz kakšnega njegovega suženjstva, ki ga je oddaljilo od Kristusa, Cerkve, Svetega pisma in ga privesti v svobodo obljubljene dežele, ki je za kristjane in končno za vse ljudi Cerkev? Najbolje je, da vsak povsem konkretno danes premisli o teh osebah in tudi v dialogu z Bogom razmisli, kako bi lahko pomagal tem osebam.

Evangelij pa nam danes poroča o Galilejcih, ki jih je Pilat dal pobiti, in o osemnajstih žrtvah, ki so našle smrt pod ruševinami stolpa pri Siloi. In množica je želela od Jezusa slišati obsodbo Pilata ali Galilejcev in onih osemnajstih, češ da so gotovo bili grešniki in se jim je to zato zgodilo. V prvem primeru je bila smrt posledica odločitve človeka, v drugem pa naravna katastrofa. V ozadju je večno vprašanje, ki kdaj visi tudi nad nami, kako je mogoče, da Bog dopusti, da nedolžni trpijo. Jezus uporabi to priložnost, da poda ključ za razumevanje tako zgodovinskih kot naravnih dogajanj. Zlo, ki ga srečujemo v svetu, je skrivnostno povezano z grehom, a kljub vsemu dogajanje ne uhaja iz Božje roke, ki drži v rokah ves svet. Seveda je tudi res, da ni zlo, ki ga kdo doživlja, povezano vedno z njegovim osebnim grehom, je pa vedno povezano z nekim grehom posameznikov ali celo z grešnimi strukturami v družbi. A kljub temu je tudi res, da smo vsi grešniki. Vendar to, kar želi Jezus izpostaviti, je dejstvo, da je z Jezusom prav greh postal tudi prostor odrešenja, saj Kristus rešuje prav iz greha. A rešitev je možna le po spreobrnjenju. »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec« (Lk 13,3; prim. 13,5). Spreobrnjenje je v tem, da odkrijemo, kaj v korenini giblje naše življenje in se odločimo za ponujeno Božje kraljestvo. Giblje nas namreč lahko tudi sovražnik človeške narave, ki nas preko strahu sili k vedno več imeti, k iskanju varnosti v »imeti«; medtem ko logika Božjega kraljestva osvobaja za sinovsko zaupanje Bogu. Ta osvoboditev prinaša duhovni uvid, ki omogoča sredi zla in propadanja sveta videti Gospoda, ki nas je prišel rešit. Kdor tega ni sposoben, prej ali slej vpričo zla zapade skušnjavi, da prične ljudi sam razvrščati med dobre ali slabe, kot množica iz evangelija, ali pa dojema zlo kot nekaj neizogibnega, nepremagljivega in zato povsem usodnega, fatalnega. To slednje seveda vodi v brezizhodnost, depresivnost in obupanost. Pravo razločevanje pa pomaga človeku odpirati oči in spreobrniti življenje.
Pogosto živimo tudi iz prepričanja, ki je zmotno, da je za človeka trpljenje samo po sebi zlo. Čeprav je trpljenje posledica zla, je vendar ob Kristusu lahko tudi okoliščina, ki človeku pomaga, da se obrne po pomoč h Kristusu in to pomeni spreobrnjenje in odrešenje zanj. V tem primeru Jezus sicer razmaskira vsako zlo, ki je v srcu človeka, ga obsodi, kar pomeni, uniči, človeka – grešnika pa opraviči.
Evangelij nam danes pojasnjuje, da isto zlo, ki je delovalo v Pilatu, deluje tudi v vsakem izmed nas in bo vsakega, ki se ne spreobrne, ugonobilo. Spreobrniti se ali ne, je torej vprašanje duhovnega življenja ali smrti. To je pravzaprav temeljno vprašanje postnega časa in sploh temelj oznanila Jezusa Kristusa, ki smo ga tudi v tem postnem času že večkrat obnovili, nenazadnje na pepelnico s klicem: spreobrnite se in verujte evangeliju.
Takšne in drugačne nesreče, ki nas zadevajo, ne smemo videti kot Božjo kazen, saj so končno naravna posledica greha vsega sveta, ampak prej kot znamenje, ki nas kliče k spreobrnjenju: spominjajo nas na naše meje in krhkost, ki govorijo o tem, da nas vsak trenutek lahko doleti telesna smrt, ki pa je lahko v duhovnem smislu usodna za človeka, če ni spreobrnjen, če ni v živem odnosu z Bogom, ki odrešuje.
Prilika o smokvi, ki jo gospodar pušča še eno leto, čeprav ne rodi sadu, je kot pika na i, ki sporoča, da Oče in Sin ljubeče skrbita za človeka in pričakujeta odgovor ljubezni. Pa spet ne zaradi sebe, ampak zaradi človeka. Kajti za človeka je odgovor ljubezni nekaj tako naravnega, prav kot je za smokvo naravno, da rodi smokve. Človek se resnično uresniči samo v ljubezni – in tega si Bog želi. Zato Bog podaljšuje čakanje še za »eno leto«, samo da ne bi bilo treba človeka »posekati«. To je drama božje ljubezni do človeka. To »leto« Božjega potrpljenja in usmiljenja je vsa zgodovina. Je tudi moje in tvoje življenje, draga sestra in brat.
Dragi poslušalci, Bog nas išče v naših grehih, ne da bi nas obsodil, ampak nam ponudil roko rešitve! Ne zamudimo časa obiskanja. Amen!