Radio Ognjišče - nagovor škofa msgr. dr. Marjana Turnška

Nagovor škofa msgr. dr. Marjana Turnška na Radiu Ognjišče 

19. april 2009 – 2. velikonočna - bela nedelja, B;
papeška nedelja in praznik Božjega usmiljenja

Drage poslušalke in poslušalci: mir vam bodi!

Ob beli nedelji, ki sklepa velikonočno osmino, praznujemo danes še praznik Božjega usmiljenja, ki ga je na to nedeljo postavil Božji služabnik papež Janez Pavel II.; in še papeška nedelja je danes, saj je prav na današnji dan pred štirimi leti bil izvoljen papež Benedikt XVI. Torej imamo več kot dovolj razlogov za praznovanje in molitev, za povezovanje s papežem v občestvo vesoljne Cerkve. Najprej se v hvaležnosti obrnimo k nebeškemu Očetu za papeža Benedikta XVI. in prosimo zanj, da bi mogel biti vedno dober »sodelavec za resnico«, kakor si je zapisal v svoje geslo.
Nato nas bela nedelja s svojim imenom želi povezati z resničnostjo zakramenta svetega krsta, saj prihaja ime »bela« iz dejstva, da so v zgodnjih obdobjih Cerkve na današnjo nedeljo novokrščeni slovesno odložili bela krstna oblačila. Od velikonočne vigilije, ko so bili krščeni, so bili namreč vanje oblečeni in so ves teden tudi na zunaj oznanjali, da so bili po zakramentu potopljeni s Kristusom v njegovo smrt in vstali z njim v novo življenje. To je na slikovit način izražalo tudi krščevanje s trikratnim potapljanjem v vodo. Ker krst torej pomeni, da je krščeni deležen sadov Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja ter tako rešen izvirnega greha in vseh osebnih grehov, ga je primerno ves teden praznovati tudi na zunaj.
Zato nas bela nedelja želi spomniti našega krsta, ko smo tudi mi bili dejansko vključeni v Jezusovo veliko noč in s tem prerojeni za novo in večno življenje. To je bil gotovo eden najpomembnejših trenutkov našega zemeljskega življenja. Krst je osnovni zakrament, ki nam je osebno odprl vrata v Cerkev, nas preustvaril v Božje otroke in s tem v Kristusove brate in sestre ter zato tudi brate in sestre med seboj.
Z resničnostjo zakramenta krsta smo prvič vstopili tudi mi osebno v območje Božjega usmiljenja, katerega praznik danes obhajamo. Odpuščanje izvirnega greha in pri odraslih tudi vseh osebnih grehov je mogoče samo zaradi konkretnega usmiljenja Boga Očeta do nas. Odpuščanja krivde, ki jo greh vsebuje, si ni mogoče zaslužiti ali kakor koli pridobiti. Vedno je lahko le zastonjski Božji dar. Zato je Božje usmiljenje pravzaprav prva in konkretna oblika Božje ljubezni do človeka. V tej luči se razodeva tudi Jezusovo trpljenje in njegova velika noč kot čisti dar Božjega usmiljenja, saj si njegovega učlovečenja in odrešenjskega življenja na zemlji vse do smrti na križu nismo z ničemer prislužili. Zato je odgovor na Božje usmiljenje lahko le naše usmiljenje do bratov in sester, torej naša konkretna ljubezen do njih. In Bog še naprej kaže svoje usmiljenje in ga uresničuje v odnosu do nas. To isto usmiljenje se namreč zaradi novih krivd mora nadaljevati in postane konkretno pri zakramentu sprave, ki je eden izmed prvih sadov velike noči. Prav v evangeliju današnje nedelje slišimo, kaj je Jezus storil na večer tistega prvega vstajenjskega dne: »Dihnil je vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani'« (Jn 20,22-23).
Nadaljevanje evangeljske pripovedi o apostolu Tomažu je ena sama velika podoba Božjega usmiljenja. Tega apostola pri prvem prikazanju Vstalega ni bilo poleg in ni mogel verjeti svojim prijateljem, da je Kristus spet živ. A je čez teden dni doživel prisotnost Vstalega na tako silovit način, da je mogel izreči le: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,28). Ta dogodek razodeva, kako je Vstali Gospod izredno pozoren do vsakega posameznika. Tomažu se osebno približa in mu ponudi možnost, da se ga dotakne prav na ranah. To je izraz neverjetne osebne bližine in intimnosti, ki Tomaža nagovori do najglobljih bivanjskih globin.
Ker pa evangelij govori tudi o nas, lahko spoznamo, da želi biti Gospod enako pozoren tudi do vsakega izmed nas. Nenazadnje se nas želi osebno dotakniti v zakramentu sprave in to prav v naši največji nemoči, v krivdi in grehu. Ta zakrament je izraz zastonjskosti Božjega usmiljenja. Po goli pravičnosti, bi nas Bog mogel pustiti v našem grehu in pogubljenju, a po svojem usmiljenju nas čaka in vabi, da se ga oklenemo za ponujeno roko. Po grehu spet duhovno mrtvim nam zakrament sprave omogoča, da smo s Kristusom pokopani z njim v smrt in vstanemo z njim v novo življenje, ki je že del večnega življenja. Če se nas v zakramentu sprave On dotakne, pa nam, enako kot Tomažu, daje v zakramentu svete Evharistije izredno možnost, da se bistva njegovega poveličanega telesa, ki je prisotno pod podobo kruha, dotaknemo tudi mi. In spet lahko gre za neverjetno močan dotik, ki mu praktično nič ni nemogoče. Dotik, ki nosi v sebi isto moč kot dotik žene, ki se je Jezusu od zadaj približala z vero, da bo ozdravela, če se dotakne samo roba njegove obleke (Mt 9,20).
Takšnih dotikov Božjega usmiljenja smo potrebni vsi. Usmiljenje že nosi v sebi možnost odpuščanja, odpuščanje pa predpostavlja priznanje krivde, oboje pa omogoča spravo, ki je temeljni pogoj za normalno medsebojno sožitje. Brez tega procesa ni miru v srcu posameznikov, ne v zakonskih in družinskih odnosih in ga ni v skupnosti posameznega naroda, ne med narodi. Zgodovina posameznikov in preko njih zgodovina posameznih skupin ter narodov je naplavila že veliko grehov, krivic, grozodejstev, razdorov, morij … Vedno bolj nam stopa v zavest, da tudi slovenski narod nosi v sebi še veliko potrebo po tem procesu sprave, ki ima svoje korenine lahko le v Kristusovi veliki noči. Tudi v našem narodu lahko krogotok zla prekine le tisti, ki nosi v sebi usmiljenje in tudi na najhujše zločine proti lastnemu narodu in njegovim izvrševalcem odgovori z držo odpuščanja in ne maščevanja. Samo takšna drža zrcali Kristusovo držo na križu in zato omogoča krvniku, da se kot takšen spozna, prizna krivdo in doseže odpuščanje ter soomogoči spravo, ki je nujni pogoj za normalno in celostno rodovitno življenje.
V molitvi izročimo sebe, drug drugega, ves naš narod, tudi vse žrtve in krvnike v njem, Božjemu usmiljenju, da bo tudi med nami moglo usmiljenje prevladati nad obsojanjem in omogočilo spravo. Amen!