Zakaj smo bili krščeni?

sobota, 21.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sobota, 21.11. 2020 – soboška stolnica- 33. navadnega tedna – Darovanje Device Marije

Zakaj smo bili krščeni?

Neka gospa, žena vojaka, je prišla k duhovniku in ga prosila, naj se v molitvi spomnim njene triletne hčerke, ki so ji zdravniki ugotovili levkemijo, za katero je zelo malo možnosti, da jo pozdravijo. Deklica hodi na kemoterapijo in človeku se trga srce, ko gleda, kako se tako majhna deklica  bori z neprijetnostmi, ki jih zdravljenje prinaša. Razmišljajo o presaditvi kostnega mozga in o drugih kirurških posegih, a se bojijo, da jih ne bi prestala. Mama je duhovniku rekla: »Ne morem si zamišljati, da bi izgubila tega tako čudovitega in ljubkega otroka.« In duhovnik ji je odgovoril: »Prosila bova Gospoda, naj spremlja deklico in vse vas, ki se tako trudite zanjo. Tudi za zdravnike in osebje moramo moliti. Bog nas bo vodil po najbolj pravi poti. Če ozdravitev potem, ko bo storjeno vse, kar se je moglo storiti, ne bo mogoča, si prikličite v spomin, da vam je deklica samo posojena. Pripada Bogu in če jo Bog želi poklicati k sebi, še preden pade v resno nevarnost, da pogubi svojo dušo, pustite Bogu, naj stori po svoji volji s tistim, kar je njegovo. On je tisti, ki zares ljubi.«

Težko si predstavljamo veselje, prevzetost in zavest majhnosti, ki sta jo čutila Joahim in Ana, ko sta prvič držala v naročju majhnega otroka Marijo! Njena preprosta starša nista mogla prav nič vedeti, kaj bo iz tega otroka. In potem je Marija odraščala kot vsak otrok na zemlji – sredi ljudi in ne nekje v nebesih. Vzgajali so jo starši, drugi ljudje, druščina otrok… Z vsem tem in z lastnim prizadevanjem se je Marija pripravljala na veliko poslanstvo, za katero jo je določil Bog. Tudi na to počasno rast in zorenje navadno pozabljamo. Glejte, Marija ni kar čez noč postala Božja mati. Dolga leta so bila potrebna, preden ji je Bog po angelu povedal, kaj od nje pričakuje.

Apokrifni evangelij po Jakobu, ki ni bil vključen v Sveto pismo, in je nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu, pravi, da ko je bila Marija stara tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v jeruzalemski tempelj, da bi tako izpolnila zaobljubo zaradi nezmožnosti imeti otroka, vendar sta ga po dolgi in vztrajni molitvi končno dobila v otroku z imenom Marija. Njuno molitev je Bog uslišal. Še več, to deklico si je izbral za svojo Mater. Marija bi naj ostala v templju vse do zaroke s svetim Jožefom.

Že leta 543, 21. novembra, so v Jeruzalemu posvetili cerkev Marije Nove, blizu starozaveznega judovskega templja. Sčasoma je ta cerkev pri romarjih prebujala prepričanje, da je bila Devica Marija darovana v templju in tako se tega spominjamo tudi danes. Tudi spomin posvetitve bazilike ob templju se je spremenil v  praznik Marijinega darovanja.

Današnji praznik opozarja tudi na to, kako dolgotrajna in pomembna je vzgoja. Ko starši sprejmejo otroka, se lahko ob njem samo sprašujejo, kaj bo z njim. Čisto nič ni že vnaprej jasno - ali bo preživel svoje otroštvo in če bo, ali bo postal svetnik, povprečnež  ali zločinec. Ravno zato je odgovornost staršev tako velika. Dolga leta se morajo truditi, da se potem končno izkaže, kje je mesto in kakšna bo vloga njihovega otroka.

Otroci so samo sposojen dar staršem!

Starši ob prezgodnji smrti otrok ali pa potem, ko odrastejo to dodobra spoznajo. Zato starši morajo sprejeti preizkušnje, da lahko izpolnijo svoje poslanstvo: pripeljati svoje otroke k Bogu.

Prosimo danes nebeško Mater Marijo, da sodobne družine pri tej težki nalogi ne bi odpovedale. Marijo so njeni starši dobro pripravili na življenjsko poslanstvo. Čeprav niso vedeli, kaj jo čaka, so ji pomagali, da je postala vredna Božjega zaupanja. Prav tako Marija ni vedela, kaj bo doletelo njenega Sina. Vendar je tudi ona skupaj s svetim Jožefom vzgajala Jezusa. Vse to je bilo nekaj čisto navadnega in vsakdanjega. Dogajalo se je počasi in brez kakšne posebne javne pozornosti. In vendar nam je ravno to prineslo odrešenje.

Naj bo spomin na Darovanje Device Marije naš trenutek hvaležnosti – zaradi Marije in zaradi nas samih. Tudi mi smo pri krstu bili darovani, oziroma od staršev vrnjeni nazaj k Bogu, ki nam je dal življenje, da izpolnimo svoje poslanstvo. Z rojstvom se je naše življenje začelo, s krstom oplemenitilo v Svetem Duhu – naj tudi dozoreva in se nekoč v nebesih konča v Bogu.

- amen