2. spletni večer za mlade

ponedeljek, 16.11.2020

V soboto, 14. 11., ob 20 uri smo se mladi preko projekta #DelimUpanje spet povezali ob potopisno-pričevalnem večeru. Pridružil se nam je sedemnajstletni gimnazijec Jure Šimonka, ki si je v letošnjem poletju zastavil cilj, da prehodi našo prelepo Slovenijo po diagonali, z začetkom v Prekmurju, natančneje na Goričkem, in s koncem v primorskem mestu Piran. Z Goričkoga f Piran pa mu je družbo delal tudi Bog.

Večer se je začel s Kreslinovo pesmijo Z Goričkega v Piran. Po koncu pesmi je vse mlade in večernega gosta Jureta pozdravil murskosoboški kaplan Aljaž Baša, ki je skozi celotni večer vodil pogovor z njim. Med druženjem so kratke premore obogatile slovenske pesmi, sam pogovor pa diaprojekcija slik Juretovega potovanja.

Na začetku se je Jure na kratko predstavil in povedal nekaj o sebi. Med svojo predstavitev, da prihaja iz Razkrižja, da obiskuje Gimnazijo Franca Miklošiča Ljutomer – umetniška smer, da rad obiskuje gledališče, da je iz velike družine, je uvrstil tudi to, da je veren in da to rad pove, mladi pa, da to premalokrat na glas povemo.

Jure je že nekaj časa želel oditi na pot, dokončno se je zanjo odločil med prvo karanteno. Malo je k temu pripomogla tudi Kreslinova pesem Z Goričega v Piran, največ pa misel: »Ej, veš, kako bi bilo lepo, da ko bom star in se bom s svojo ženo kuckal pred kaminom pa bodo mala deca ob mojih nogah sedela in bom lahko povedal: »Ej jaz sem pa šel z Goričega v Piran, ko sem bil mlad in nor«.« Na pot se je odpravil peš in ne s kolesom ali rolerji, ker bi to bilo prelahko, saj je to popotovanje vzel kot preizkus samega sebe, koliko sploh zmore pri sedemnajstih letih, da se zbliža sam s seboj in s tem, kar želi. Jure je noči svojega potovanja prespal zunaj v šotoru. Vsi ljudje, ki jih je prosil za košček travnate blazine, na kateri si je postavil prenočišče, so mu to prijazno dovolili, nekateri so mu celo ponudili hrano. Te izkušnje so mu tudi izoblikovale pogled na Slovence, za katere pravi, da so dosti bolj prijazni, kot nam jih predstavijo mediji, starši, babice, dedki z besedami: »Pazi se neznancev«. »Dobil sem celo rogljiček in kavo na Petrolu, ko sem si obvezoval žulje. Slovenci smo odličen narod.«

Jure je na poti tudi molil. Med potjo se je odločil, da ne bo uporabljal nobenih socialnih omrežjih, ki bi mu krajšala čas. Vprašal se je: »Kaj pa naj delam? Dajmo molit.« Ta molitev je postala nekaj več, ne samo dejavnost, ki mu je krajšala čas, ampak mu je predvsem v zadnji etapi, ko je bilo najtežje, pomagala, da je prišel do cilja. Pravi, da se je na globlji duhovni ravni naučil, kako se moli: »Končno sem dojel vse tiste nauke katehetov, župnikov, kaj bi naj molitev bila – kako je lahko molitev nekaj intimnega.« Molitev mu predstavlja vez z Bogom, ki nam lahko vedno pomaga, je močen blagoslov. Bog pa je zanj prijatelj, njegov mlajši bratec, ki mu lahko pove vse in ki ga bo vedno imel rad. Njegove molitve so bile izraz njegovega dejanskega čutenja in tistega, kar ga je mučilo, kar pa je zanj bistvo molitve.

Spregovoril je tudi o pomenu osebne vere, za kar je šaljivo povedal, da ob izrazu vera vsi takoj pomislijo na duhovnika in na staro mamo, ki v zadnji klopi moli že 60. rožni venec, in zato do vere dobijo odpor. Sam pa pravi, da je vera zaupanje v Boga, da nikoli nisi sam, da se lahko vedno na nekoga obrneš in je dosti več kot pa veliko rožnih vencev in duhovnikov. »Prava osebna vera bi mogla biti nekaj osebnega, nekaj, kar izhaja iz vsakega izmed nas, moj oseben odnos do Boga, da mu lahko rečem: »Daj Bog, prosim te lepo, pomagaj mi pri matematiki« in dejansko verjamem v to.« Pravi, da mora vero vzpostaviti vsak sam, ni dovolj, da samo hodimo k verouku in k maši in bomo kar dobili vero. Zanjo se je potrebno truditi.

»Kako bi pa nekoga prepričal, da Bog je?« »Če Boga ni, potem umor ni nekaj napačnega,« pravi Jure. »Vsi, ki verjamejo v Boga, vejo, da je vzeti nekomu življenje nekaj groznega – smrtni greh. Če pa Boga ni in vsak živi po svojih pravilih, svojih prepričanjih, čustvih, nagonih, razumu in kako mu paše, zakaj ne bi mogel nekoga umoriti?«

Jure je predstavil tudi svoj pogled na sveti zakon, za katerega meni, da ga sodobna mladina dojema kot potrošniški predmet, ki ga zavržemo takoj, ko pride do prvega prepira in se zanj ne trudimo dovolj. Pravi, da je mlade najprej potrebno vprašati, kaj bi radi od svetega zakona, saj če pred njim ne spoznamo samega sebe, kaj želimo, se bomo skozi sveti zakon samo ukvarjali s samim seboj in ne z odnosom do moža oz. žene. Vpraša se tudi: »Kako boš sebe nekomu dal, če sploh ne veš, kaj daješ in ne veš, kdo si?«

Mlade je Jure spodbudil, naj jih ni strah, ko nastane nerodna tišina, če nekomu povejo, da so verni. Vero naj zastopajo pogumno, ponosno, tako nas bo okolica tudi sprejela in ne bo več tiste nerodne tišine, ljudje bodo vero sprejeli kot nekaj čisto normalnega. Škofijskemu odboru za mlade je povedal, da se ga najbolj dotaknejo pričevanja človeka, ki sicer najprej idealizirano spregovori o sebi, potem pa se čisto sleče in pove vse svoje grozne stvari. To je tisto, kar se ga najbolj dotakne in mu pove, da res ni tako slab in da lahko nekaj še naredi iz svoje vere. Duhovnike pa najbolj pohvali s tem, da se znajo spustiti na nivo mladih in da znajo do njih dostopiti.

Večer se je zaključil z molitvijo, blagoslovom in skupinsko sliko, na kateri so vidne mahajoče roke, vendar ne v slovo, ampak v pozdrav naslednjemu srečanju.

Zapisala: AnaElizabete Kerman De Luisa