Sv. Martin in Božji služabnik Alojzij Kozar – oba dobra in nezlomljiva

sreda, 11.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sreda, 11.11. 2020 – soboška stolnica- 32. navadnega tedna – sv. Martin

Sv. Martin in Božji služabnik Alojzij Kozar – oba dobra in nezlomljiva

Obhajamo god čudovitega škofa, sv. Martina iz Toursa. Rodil se je okoli leta 316 v Panoniji v Sombotelu, sedaj na Madžarskem. Starši so bili pogani, vendar se je mati v zreli leti spreobrnila v krščanstvo in sprejela sv. krst, medtem ko oče ni hotel sprejeti krščanstva. Martin je najprej šel po očetovih stopinjah in postal rimski vojaški časnik. Iz tega obdobja je znan dogodek, ko je svoj plašč delili z beračem. Plašč je z mečem razpolovil in tako polovico dal beraču, polovico pa je ohranil za državo, ker polovica plašča je bila državna last. S tem se je lahko ogrnil. Tako je izpolnil dolžnost do dobrote in pravičnosti.

Martin je bil prostovoljno vojak, škof pa ni bil prostovoljno. Za škofa so ga četa 371 v mestu Tours postavili ljudje in tega se je branil, vendar na koncu sprejel. Kot škof je bi zaveznik revnih in branitelj Cerkve. Celo življenje je imel hude težave z nekaterimi duhovniki in škofi, ki ga niso sprejeli kot škofa, saj jim je njegovo zgledno življenje očitalo, da ne živijo prav. Zaradi dobrote in pravičnosti se je sv. Martin globoko usidral v srca ljudi. Zato je še danes eden najbolj čaščenih svetnikov.

Evangelij nam spregovori o desetih gobavih ljudeh. Jezus jih vse ozdravi. Samo eden pa se zahvali. To je žalostna zgodba o hvaležnosti. Biti takrat ozdravljen od gob je podobno, kot bi danes bili ozdravljeni od raka. Gobavost je bila v Jezusovem času neozdravljiva. Kdor je ozdravel, je čudežno ozdravel. Pa vendar jih kar devet ozdravljenih ni zmoglo reči hvala.

Nehvaležnost je čudna reč. Zelo prizadene. Pa ne veš, kje bi se je lotil. Kot da bi bila hvaležnost znamenje slabotnost, odvisnosti. Preseči to, da ti kdo ne reče hvala, je pravo herojstvo.

Mnogi od vas delate za vaše župnije, cerkev, najbrž tudi včasih brez slišane besede: hvala. Pa vendar delate – ne glede na vse skupaj. Delate zaradi ljubezni, delate zaradi vere. V tem je vaša velika podobnost z Jezusom.

Vsaj ob tej priložnosti se vam naj vam izrečem: hvala!

Hvala za to, da ste in kar ste!

Hvala, da ne delate računic pri svojem delu.

Hvala, da ne gledate na ure, koliko delate.

Hvala, da vztrajate pri delu

Hvala, da ste včasih edini in sami pri delu.

Hvala, da to, kar delate za Cerkev, podarjate Bogu. Tako vaše delo postaja molitev.

Hvala, da ne mislite odnehati, čeprav ste najbrž že stokrat sklenili, da boste odnehali.

Hvala Bogu, da vam je ustvaril čudovito srce in da vas je poslal naproti župniku, da mu pomagate.

Danes tudi obhajamo 110 - letnico rojstva nekdanjega župnika v Odrancih in enega največjih pisateljev med duhovniki, sedaj pa že tudi Božjega služabnika msgr. Lojzeta Kozarja. Ta duhovnik je nezlomljiv v svojem upanju. Rojen je bil 11. novembra 1910 v Martinju na Goričkem in krščen naslednji dan v župnijski cerkvi na Gorenjem Seniku. Po gimnaziji v Murski Soboti in na Ptuju, kjer je maturiral, je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil leta 1936 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Trbovljah,  Hrastniku, Brežicah in v Turnišču. Med drugo svetovno vojno je bil pregnan v Hosszupereszteg in v Körmend na Madžarskem. Po vojni je nekaj mesecev deloval v Veliki Polani in kot naslednik župnika Danijela Halasa, ki je tik pred koncem vojne umrl mučeniške smrti. 1. novembra 1945 je bil imenovan za ekspozita duhovnije Odranci, kjer je živel in deloval vse do svoje smrti 29. aprila 1999.

V Odrancih je po škofovem naročilu oblikoval novo župnijsko občestvo in si prizadeval za gradnjo župnijske cerkve. Skupaj z verniki je nastopil težak križev pot, ko je takratna komunistična oblast z vsemi sredstvi ovirala gradnjo cerkve. Ni ga zlomil ne zapor ne kazni ne ovire niti nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami. Gradnjo cerkve je vodil moj ded Martin Horvat, oče moje mame, ki ga je nesreča ob gradnji močno prizadela, kar je močno načelo njegovo zdravje. Župnik Kozar je ostal pokončen in zvest svojemu poslanstvu, zvest Cerkvi in Kristusu. Vodil je prizadevanje vernikov, da so si najprej postavili zasilno leseno cerkev, nato pa zidano cerkev, ki je bila zgrajena v letih 1964-67 po načrtih ing. arh. Janeza Valentinčiča. Naprosil je enega takrat najboljših slikarjev duhovnikov Staneta Kregarja, da je cerkev poslikal.

Župnik Kozar je opravljal službo župnika, poleg tega pa še različne službe v lendavski dekaniji, mariborski škofiji in v Cerkvi na Slovenskem. Ob svojem poklicnem delu se je ukvarjal s kulturno dejavnostjo. Vodil je pevske zbore, spodbujal ljudsko petje, zbiral in zapisoval stare narodne pesmi. Širši javnostjo je znan predvsem kot pisatelj. Napisal je deset knjig in okrog 220 krajših zapisov. Njegova literarna dela (povesti, romani, črtice, pesmi, dramska besedila, drugi zapisi) odsevajo njegovo lepo, čisto dušo in njegovo prizadevanje, da je ljudi dvigal k Bogu in jim plemenitil srce.

Dolga leta je urejeval letni koledar Stopinje. Urejal je tudi glasilo Poti k Bogu. Sodeloval je pri sestavljanju veroučnih učbenikov in pesmaric, prevajal je pesmi Avgusta Pavla iz madžarščine in jih izdal v knjigi Tako pojem psalme v naročju slepe doline in priredil knjigo Pisma staršem.

Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad, med drugim tudi Trubarjevo plaketo za življenjsko delo, mednarodno nagrado za kratko prozo Serra International. Prejel je tudi odličje sv. Cirila in Metoda.

Božji služabnik Alojzij Kozar je bil zavzet dušni pastir, odličen vzgojitelj, graditelj cerkva, pisatelj s srcem, glasbenik s posluhom, kot piše na spomeniku pred župnijsko cerkvijo v Odrancih. Predvsem pa je bil človek, ki je bil trdno naslonjen na Boga, zato je lahko v ljudeh krepil upanje, ki je neuničljivo, utrjeval vero in vnemal ljubezen.

Sveti Martin in Božji služabnik Lojze Kozar – ob dobra in nezlomljiva. Na nebu sta nam pustila sled, da bi za njima vsi šli v Očetovo hišo, kjer nas čaka čisto nov svet.