Veliki petek - pridiga

petek, 03.04.2026

Dragi bratje in sestre, dragi gospod kaplan Matjaž, birmanci in birmanke, starši.
Poročilo, ki smo ga zdaj poslušali, uglasbljenega in v berilih, nas je verjetno soočilo z bolj žalostnimi dogodki. Pa pravimo, kakor je začel pevec, da je pel odlomek, ki naj bi bil iz svetega evangelija. In birmanci in birmanke, vi veste, kaj pomeni evangelij? Veste. Vesela novica.
V pripovedi danes ne srečamo niti enega veselega obraza. Judovski voditelji kričijo v preplahu zase, za svojo oblast. Pilat se bori za svojo oblast, čeprav ve, da je Jezus nedolžen. Peter Jezusa trikrat zataji. Juda Jezusa izda in, če se spomnite, konča precej tragično. Tam tisti vojaki se iz Jezusa norca delajo, pljuvajo po njem, dajo mu trnovo krono in ga pozdravljajo: »Judovski kralj«, in se morda eni smejijo, ampak ta njihov smeh je precej zloben. Tudi vojaki, ki Jezusa pribijejo na križ, verjetno ne jočejo od veselja. Še najmanj pod križem Marija in učenec, ki ga je Jezus ljubil, Janez.
In vas vprašam, kje je tu vesela novica? Ena vrsta olajšanja bi prineslo stanje, ki so ga zapeli: »In nagnil je glavo in izročil duha.« Ko se konča to mučno poslušanje o Jezusovem trpljenju, pribijanju na križ, bičanju, s trnjem kronanju, udarjanju, celo trganju obleke z razbičanega telesa, se zdi, da je najbolj pomirjajoč stavek: »Nagnil je glavo in izdihnil.« Človek se odpočije. Zdaj je v miru.
In konec vojne se zdi, kot da je hudič dobil zmago, ko je Jezusa pokopal, ga pribil tja na križ, in Kristus se ni rešil. Ni rešil samega sebe. Ko so mu tam na križu večkrat rekli: »Reši samega sebe. Toliko ljudi si rešil, zdaj pa reši samega sebe, če si Božji sin.« Kristus pa tega ne naredi. Ampak visi tam in na križu umira.
Bo hudič zmagal?
Glejte v zgodovini, pa ni treba iti daleč. Glejmo svoje življenje, življenje okrog nas, v naši državi ali pa morda bolj proti vzhodu. Zdi se, kakor da je hudič kot dobro orkestriran ansambel, ki dobiva zmago za zmago. Imamo vojne, imamo nasilje, mi se kregamo, mi se presojamo, ustvarjamo kulturo, kjer zlo poimenujemo dobro in dobro poimenujemo zlo, kjer umiranje imenujemo usmiljenje, kjer sprevračamo vrednote, ki nam jih je Gospod dal v srce. To se nam dogaja. Bi lahko rekli: hudič zmaguje. Kje je zdaj Gospod? Zdi se, da je njegova moč prešibka, da je ob vsem tem precej nemočen, kakor da ne more zadati zadnjega udarca zlu, da nas to ne bi preveč stalo. In če bi delali rezultat, bi lahko rekli: ena nič za hudiča.
Ampak.
Glejte, če je hudič spravil Adama, da je grešil, da je delal drugače, kot ga je Bog učil, da je hudič Adama prepričal, da Bog ni dober, da Bog nekaj skriva, da Bog ne privošči. In Adam – ja, saj je bil prvi človek, kako pa naj to ve.
Glejte, tega ni uspelo pri Jezusu. Pa je bilo toliko možnosti, da bi se to zgodilo. Jezus, smo slišali, je daroval molitve, prošnje z močnim vpitjem, solzami Njemu, ki bi ga mogel rešiti smrti. Bogu Očetu, ki bi ga mogel rešiti smrti. In bil je uslišan zaradi bogovdanosti.
Kako je bil uslišan, če smo mi danes slišali, da je umrl na križu?
Kristus je ves čas zaupal Očetu, pa ni rad šel na križ. Glejte, v Getsemaniju mu je rekel: »Ne bi jaz tega keliha, tega trpljenja, Oče, če ti nočeš. Če ti hočeš. Da, če hočeš, naj me stre, da se ne morem skriti.« Ampak tudi Oče je bil strt.
Mame in očetje ste tukaj. Si predstavljate svojega otroka, ki se mu izteka življenje? Ali pa prijatelja – ti, ki so nam dragi – ranjeno in strto je naše srce. Razumete, birmanci, če se tvojemu najboljšemu prijatelju zgodi nekaj hudega, si ti tudi žalosten. Ste žalostni. In tako je bil Oče enako strt kakor Sin. Enako. Ker Sin dela samo to, kar vidi, da dela Oče. Samo to. On je videl, kako Oče trpi, On je videl, kako se Oče daje v roke, se zaupa. Tudi Oče je trpel, ampak ga je obudil od mrtvih.
In glejte, ostane očitno zemeljsko trpljenje, ostane tudi smrt. Pa vsi problemi, ki jih nosimo. Ampak zadnjo zmago bo imel Gospod. Najbolj takrat stane, ko dobiš križ. Ampak vsi vemo: najbolj važna je zadnja zmaga.
Glejte naše življenje. Vi, ki ste že tako stari kot jaz, še malo bolj ali pa malo manj. Koliko naše življenje, če gledamo, tehta med Božjo voljo – kdaj smo poslušali Boga – pa kdaj smo bolj iskali sami sebe. Da ne rečemo, da smo Boga sovražili – hudič ga sovraži. Ja, hudič nas vodi, Sveti Duh pa tudi. V mojem življenju je bil kdaj tudi vmesni rezultat malo bolj za hudiča kot za Boga. Sem prepričan, da je tudi pri vas. Pride kakšen dan, kakšen teden, morda celo leto.
Ampak najbolj važno je, kadar se človek vrne h Gospodu.
Glejte, imamo en zakrament, en sam zakrament: ko pristopiš, se pokesaš svojih bedenj, napačnih podob, kar ti v življenju ne gre, in dobiš zmago nad vsemi hudičevimi zmagami. Poznate, birmanci, ta zakrament. Prva črka je S. Bravo. Spoved.
Glejte, zakrament, pri katerem Bog odkriva naše pregrehe. Zmaga je njegova.
Glejte, tako je pisal André Daigneault, pravi takole: »Vsak dela lahko po svoje, pa mora biti, ker smo tukaj in tako živimo. Čeprav je človek na vseh očeh zgolj zlobnež in umazanec, napoči čas, ko začuti, da je z njim konec – izničen, izpraznjen, ko je ob njem hudič. Komu mar še za to ruševino, pijanca, razuzdanca, prevaranta, hinavca, kradljivca? Bog pa je tisti, ki še sprejema takšno razbitino.« Dajte mi tega – carja smeti, izmečka, za katerega vem, da vam ljudem ni več mar in da še njemu samemu ni več mar. Naj vsak ponižno prizna svojo bedo, ki jo nosi, in se bori. Takrat Bog to življenje, ki je v očeh vseh sramotno in nečastno, sprejme kot dišeče kadilo.
Z drugimi besedami sveti Avguštin reče: „Da kdo bi mogel obupati nad svojimi porazi, pač deloma, kakor bi morali, če upa desni razbojnik, ko mu Jezus v zadnji uri, ko je usmiljen do vseh, ki ga pribijajo na križ – tistih, ki kričijo: ‘Križaj ga!’ – in tudi do razbojnika, ko eden reče: ‘Odpusti mi; danes boš z menoj v raju. Apostol Pavel – krvave roke je imel, ker je umoril Kristusove učence. In kaj je postal? Največji oznanjevalec evangelija. Največji. Samo zato, ker je Gospod prišel do njega, se mu predstavil in rekel: »Zakaj me preganjaš?« Pavel je sprejel Boga – in kakšna zmaga mu je pripadla.
Čeprav po postavi, smo slišali, so pevci zapeli: »Po postavi mora umreti«. Tudi apostol Pavel pravi: nič nas ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Obstaja ta silna vez. Obstaja.
Danes je bil težak evangelij. Zdi se, da govori samo o mučenju, hladu in grobu. Ampak že Izaija, 500–600 let pred Kristusom, napove: »Za muko svoje duše bo videl luč, do sitega se je bo nagledal, s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik mnoge opravičil.« 600 let pred Kristusom. 
In je opravičil svojo smrt, mene in tebe in vsakega izmed nas, vsakega, ki veruje v Gospoda. Naj ne  verujemo v vse sorte čudnih stvari, ampak verujmo v Kristusa, ki je za nas umrl, da bomo opravičeni.
Danes je torej Božja beseda težka, ampak namenjena, da oznanja, da je naklonjenost v očeh Očeta do Sina, in da je Sin v roke prejel vse nas. Jezus je premagal zlo na drugačen način, kakor so njegovi sodobniki pričakovali. 
Kakšna je ta edinost z Očetom! Ljudje so pričakovali, da bo Jezus prišel, ozdravljal in prinesel neko fantastično odrešenje brez trpljenja, da bi se vsi naenkrat razumeli.
Bog je prišel, da bi odrešil vse - enega in drugega. In glejte, to zmago na križu, Bog daje nam v roke, on nas krona s svojim plaščem pravičnosti, nas Bog odreši, ker živimo tako malo z Bogom malo tako včasih drugače. Ampak on nas išče, on nas obleče s pravim plaščem pravičnosti. 
Glejte, smo vedno njegovi pravzaprav smo vedno njegovi in je Bog naš, kadar ga mi poslušamo, kadar mi tudi bojujemo malo bojev, da bi živeli po njegovi besedi, kadar smo mu hvaležni.
In glejte, to je dobra novica. To je zmaga. Ker z Božje strani je zmaga večna. Amen.
dr. Janez Kozinc, soboški škof