Velika sobota - pridiga

sobota, 04.04.2026

Dragi bratje in sestre, gospod kaplan Matjaž. Pred grobom smo slišali, je bil zavaljen velik kamen, zapečaten in zavarovan s stražo. Človek je postal stražar groba z močmi in pečati oblasti. Straža naj bi dala grobu varnost, kakor da je v njem še kaj živega, kakor da zmore iz groba priti kaj živega. Strah, da bi se grob odprl, da bi gotovost zemeljske smrti bila omajana, kakor je bila pri Lazarju, kakor je bila pri dečku iz Naina, kakor je bila pri Jairovi hčeri – ta strah je želel človek zapečatiti s svojim pečatom in stražo. Strah, da grob ne bi bil več varen prostor tega, kar človek tja želi pokopati.
In mi marsikdaj želimo kam kaj zakopati, menimo, da tam ostane. Nenavadno je to hrepenenje po varnosti, da se mora, kar je Kristusovega in Njega, umakniti, da bo rešeno človeštvo. Da bodo tekli dogodki raje po človeških predstavah, po človeških načrtih, usmeritvah.
Danes je gotovo kakor tisti dan pred Jezusovim vstajenjem. Krščeni, njegova Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo bega mnoge vladarje, vzbuja strah. Strah tudi pred njegovim klicem, pred njegovim povabilom, navdihi, besedo in deli posameznike kristjane, ki se načeloma strinjajo in prepoznajo krščanstvo, pa vendarle želijo, želimo kdaj Jezusa raje omejiti, da utišati – utišati njegov jok, ker se zdi nevaren, pomeni tveganje za moj življenjski slog, pomeni nevarnost mojega poloma in moje smrti. Velja to za mlade, za stare, za laike in za posvečene.
Ampak za Kristusa grob ni več omejitev. Kamen z njegovega groba je umaknjen, ne zato, da bi Jezus lahko prišel ven; ni Jezus nazaj skakal v zemeljsko življenje. On je tu bil, on je šel naprej k Očetu. Grob je odprt zaradi nas, zaradi tistih prvih prič, da so videli, da je prazen. Straža ni pomagala, pečati oblasti tudi ne. Teža kamna za angela ni bil problem. Oblast smrti, oblast strahu je bila v tisti noči zlomljena. Božja moč se je pokazala nad vsako oblastjo.
Obstaja pa še drug velik kamen, ki se ga tudi Božja moč in vsi angeli nebeške vojske ne dotikajo brez človekovega privoljenja. Kamen pred človeškim srcem, ki brani včasih, da bi človek lahko sprostil upanje, zaupanje, da je to, kar danes obhajamo, da je Jezus bil obujen, resnica. Da je resnica, kar je govoril, kar je delal, da je resnica to, da je križ v našem življenju. Da je resnica to, da če bom jaz svoje življenje daroval za brata in sestro, ga bom ohranil. Drugače bo pa zgnil v rokah. In ne bom umrl, vstal, ampak bom poginil.
Ta resnica, da križ, trpljenje, je pot v vstajenje, drži ravno zaradi tega, kar se je danes zgodilo s Kristusom. Je On živel, trpel, umrl in vstal. Zato ker je njegovo življenje bila izpolnitev volje Očeta, ki je to delal z ljubeznijo. Ljubezen pa ne more ostati potolčena. Ljubezen, kar jaz vem iz ljubezni, vedno vstane.
Angel ne nagovarja tistih, ki hočejo ostati čuvarji smrti. Tisti so že danes kakor mrtvi. Takšni bodo ostali, dokler ne bodo sprejeli resnice, ki jo poznajo, ki jim jo Duh oznanja, ki jim jo oznanja srce, svet in jo oznanjamo mi, ki smo sol zemlje in luč sveta. Ki so kakor Pilat, ki je vedel, da je Jezus nedolžen, pa je sodil drugače.
Angel pa nagovarja žene, tisti dve, ki pa iščeta Jezusa, križanega. Kakor je angel povedal: »Vstal je, kakor je rekel.« Napovedal je trpljenje, napovedal bičanje, napovedal zasramovanje, napovedal svojo smrt, križanje, napovedal tudi vstajenje. Če se je uresničilo vse, kar je Jezus govoril, vse to, kar smo poslušali danes v Stari zavezi – glejte, se tudi Jezusova zadnja napoved uresničuje, da je vstal. Kakor se je uresničilo vse do groba, se uresničuje tudi zadnja napoved.
Bog tudi danes lahko nagovarja v svojem Duhu, ki nam je dan, v Božji besedi, zakramentih, občestvu, kliče človeka, ki išče. Človeka, ki išče, lahko dvomi, ampak če ima v sebi hrepenenje po resnici, je za Kristusa dovolj. Če ima vere kakor gorčično zrno, je rekel Kristus, dovolj je. Lahko je v zelo nezavidljivem položaju, morda zdravstvenem, finančnem, moralnem. Se spomnimo desnega služabnika. Dovolj je Kristusu reči: »Rad bi bil tvoj, spomni se me, ko boš v svojem kraljestvu.«
Za vse te, ki iščemo, ki iščejo, bodo prejeli veselo vest, da je moč Boga zaradi njega, da ga reši, da ga pripelje v občestvo s Kristusom. Samo tega kamna se moramo varovati, da ga ne bi postavili pred svoje srce.
Ženi tu pri pripovedovanju angela nista videli Vstalega, kakor sta videli prazni grob. Slišali sta samo naročilo: »Hitro pojdita in sporočita učencem: ‘Vstal je od mrtvih, pred vami pojde v Galilejo.’« S strahom Božjim, ki je modrost in veselje, sta ženi tekli sporočit Jezusovim učencem.
Ženi sta bili pripravljeni iti na pot ponesti veselo vest. Ne samo, da je grob prazen, temveč da je Jezus vstal od mrtvih, čeprav ga nista videli. Še več, ubogali sta navodilo, čeprav ga nista videli, samo angelovo naročilo sta slišali. Do tedaj ga nista videli, samo poslušali sta.
Če bi ostali pri grobu, ne vemo, kaj bi bilo. Če bi šli svojo pot, ne k učencem. Če bi raje ne tvegale govoriti o vstajenju – čas je bil še vedno napet. Če bi preračunavali smiselnost: kdo jima bo pa sploh verjel, da je vstal? Če bi se tedaj odločili, da bi bilo bolje vse skupaj pozabiti pa iti nazaj v svoje stare sheme, ki jih že poznata, 20 let stare ali pa več. Če bi menili, da bo raje to kdo drug opravil to nalogo namesto njiju, potem verjetno ne bi se nič ustavilo.
Bratje in sestre, danes smo znova poslušali besede našega odrešenja, vse od Stare zaveze naprej, kako je Bog pripravljal svoje ljudstvo na Božjega Sina. Dobesedno prazen grob. Mi imamo izkušnjo, že krščeni. Nekdo bo še izmed nas danes krščen.
Morda zelo skromno o tem, da Bog je, da smo že kaj lepega njemu pripisali, ker smo mu rekli: tole so se zgodile par čudne stvari. Rečemo: »Danes so nas pa angeli pazili.« Ali pa se je zgodila kakšna stvar, v kateri sem prepoznal hvaležnost Bogu.
Če imamo to izkušnjo, smo danes znova povabljeni bratom in sestram, da bi jim o tem govorili, sporočiti svoje življenje s svojim načinom, pa še marsikdaj s kakšno spodbudno besedo, z deli, z načinom govora, praznovanja, trpljenja, sprejemanja Božjega, čeprav mnogokrat nerazumljivega – tedaj bomo na poti kakor ženi znova srečali Vstalega.
Amen.
dr. Janez Kozinc, soboški škof