Krizmena maša - pridiga

četrtek, 02.04.2026

Dragi duhovniki, dragi bratje in sestre, 
zbiramo se v uvodu v naše praznovanje največjih krščanskih praznikov, ko bomo duhovniki znova obnovili naše obljube, poživili zavest, da nas je Gospod postavil za delivce svojih milosti, ki jih je apostolom zapustil v dvorani zadnje večerje in blagoslovili olja, s katerimi krepčamo Božje ljudstvo in ga posvečujemo za Gospoda. 
Na začetku tega praznovanja nam prerok Izaija govori preroško besedo, ki jo je govoril izraelskemu ljudstvu, ki je bilo zelo obupano, ko se je vrnilo iz babilonskega suženjstva v popolnoma porušeno deželo, v Jeruzalem, kjer je bil tempelj zravnan z zemljo in požgan. Izaija pa jim oznanja leto Gospodove milosti, tolažbo žalostnim, venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.
Prerok Izaija to govori žalostnim, obupanim, malodušnim, tistim, ki ne vidijo poti iz tragičnega položaja. Bog pa je že videl, kako bo vse zraslo. Bog je videl rešitev tam, kjer je bil ljudstvu nepoznan izhod. V veliki tragiki, ne v velikem veselju ali blagostanju ali razcvetu, Izaija prerokuje in razglaša leto Gospodove milosti. Deloma se je ta njegova prerokba uresničila že v 5., 6. stoletju pr. Kr., v polnosti pa se je uresničila z Jezusom, ko pravi: »Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« 
Jezusov čas je bil podoben. Stiska zaradi Rimljanov, ljudstvo je pešalo v veri v Boga, drselo je v temo in smrtno senco. In Jezus tam v Galileji razglasi leto Gospodove milosti. To potrjuje z besedo, z oblastjo, s čudeži nad naravo, z ozdravljenji, izganjanjem hudega duha, celo z močjo nad smrtjo. Same čudovite stvari, ki se jih tudi danes ljudje ne bi branili. Ampak Jezus ni nasitil vseh. Jezus ni vseh ozdravil, ni vseh priklical nazaj v zemeljsko bivanje, čeprav so čudoviti njegovi čudeži pomiritve viharjev, ozdravljenja... 
Ampak Bog človeka ljubi do te mere, da svoje življenje, svoje telo položi v človekove roke. Tako zelo nam želi biti blizu. To je neizmerno več. To izkušamo v svojem vsakdanjem življenju, ko nam nenehno daje svoje odpuščanje, nas osvobaja vezi, nam odpira oči, da bi spregledali, kaj vse nam On daje vsak dan. In to zastonj, ne da bi si mi kaj zaslužili s svojim trudom.
Izpolnitev pisma se ni zgodila le nekaterim srečnim posameznikom za čas Jezusovega zemeljskega življenja, ko je delal čudeže. Izpolnitev pisma je bila za vse narode dopolnjena v Jezusovi daritvi njegove velikonočne skrivnosti v Jeruzalemu. 
Danes je veliki četrtek, ko znova obhajamo isti dogodek Jezusove daritve; od dvorane zadnje večerje do praznega groba. Ta Jezusova daritev, ki je oznanilo njegove milosti danes za vse, se je začela v vrtu Getsemani. Ime tega vrta pomeni stiskalnica olja. Priti do dragocenega olja, ki ga bomo danes blagoslavljali in posvečevali, pomeni zmleti, stisniti, zdrobiti sad drevesa. 
Drama Jezusovega trpljenja se torej začne na tem pomenljivem mestu. Tam se začne Jezusova stiska. Tam ga križ začne drobiti in ob praznem grobu doseže svojo dovršitev. Duh Gospodov je Jezusa mazilil za to daritev. Njegova daritev je olje blagovesti grešniku, da je v veri v Jezusa oproščen. Sad njegove ljubeče daritve je olje, ki slepim vrača vid, tudi poganom. Jutri zvečer bomo brali, kako je pogan Rimljan na križu prepoznal daritev Božjega Sina. 
Jezus ozdravlja bolezni telesa in duha. Sad njegove daritve je maziljenje za preroško, duhovniško in kraljevsko službo. Sad njegove daritve je razglasitev leta Gospodove milosti, vsakršnega Božjega daru danes za vse, ki verujejo v Jezusa. Posvečeno olje in blagoslovljeni olji nas spominjajo na Jezusovo daritev človeku. Gospod nam po teh zunanjih znamenjih daje vedeti in izkušati, da nam daje svoje življenje, svoje moči, da bi bili zvesti poslušalci Božje besede in navdihov Svetega Duha. 
Mi, ki smo posvečeni v svetem redu, smo postavljeni v službo teh Gospodovih darov. Krizmo uporabljamo ob krstu, birmi, posvečevanjih, posvetitvah. Katehumensko olje uporabljamo ob krstu, kjer je znamenje in moč tega, da bi človek bil neulovljiv zlu. Bolniško olje uporabljamo, ko nad obolele kličemo tolažbe in moči, da bi križ bolezni zmogli nositi in nadnje kličemo ozdravljenje in odpuščanje grehov. 
Tako se leto Gospodove milosti po našem služenju danes uresničuje za tiste, ki verujejo v Kristusa. 
Dragi duhovniki, 
mi smo že bili maziljeni s krizmo, da bi, okrepčani z njegovimi posebnimi darovi, služili Bogu in ljudem, njim in sebi v odrešenje. Kakor se je zgodilo z Jezusom, ki je bil maziljen od Svetega Duha, in je svojo daritev začel v vrtu Getsemani. Tudi mi doživljamo svoj vrt Getsemani. Včasih v velikem veselju, molitvi in tolažbi, včasih pa je to kraj, kjer nam je naložen križ in nas tre. Križ naših lastnih slabosti, ujetosti, morda malodušja, strahu zase. Križ nemoči ob velikih pastoralnih zahtevah, včasih nas tre križ nerazumevanja tistih, ki jim oznanjamo ali pa želimo oznaniti evangelij. 
Papež Frančišek je dejal, da je oznanjanje evangelija vedno povezano s križem in ravno ta daje moč našemu oznanilu. Če v nas prebiva Duh, če v nas v obilju prebiva Božja beseda, ki jo Bog seje v naša srca, potem bodo ti križi mogli uresničiti za nas in za tiste, ki jim oznanjamo, leto Gospodove milosti, leto, ki je ljubo Gospodu. Ko pozorno skrbimo, včasih tudi trudoma, da je v nas trdna zaveza z Bogom, potem ob naši strtosti pride na plano vonj odrešilnega olja za tiste, ki so nam poslani. 
Zato vas vabim, dragi bratje, da ob vseh zahtevah, ki jih doživljate in nam jih včasih nastavlja tudi hudi duh, trdno držite zvestobo molitvi, poslušanju in premišljevanju Božje besede, sprave, da se vestno in poglobljeno pripravljate na homilijo, s katero vam bo Duh dal, da boste ljudem kazali ljubezen Boga, ki jo sami izkušate. Tako v molitvi, v srečevanju z vernimi in nevernimi, v evharistiji, v vsem, kar duhovniškega počnete. 
Danes smo tukaj skupaj, da obnovimo našo pripravljenost nadaljevati pot služenja. Kristusovo duhovništvo ni moje zasebno duhovništvo, ni privatna stvar, temveč dar Cerkve, ki smo ga povabljeni skupaj negovati.
Dragi verniki, 
zaradi vaše molitve, zaradi vašega hrepenenja po živem odnosu z Bogom, ima naše duhovništvo smisel. Ta ni v tem, da duhovniki varujemo vso kulturno in sakralno dediščino, da smo varuhi zgolj neke tradicije, morda narodnostnih in drugačnih dediščin, ampak smo varuhi tega, kar je Božje in smo poslani med vas, da bi delili Gospodove darove.
Dobro nas poznate, da smo mnogokrat slabotni. Naj vas to ne nagiba k obrekovanju in jezi, temveč k molitvi in prošnji za nas, da bi lahko bili zvesti pričevalci kljub našim nepopolnostim. Izrekam vam zahvalo za mnoge izrečene molitve, ki jih naslavljate, polagate na ta oltar, na svoje oltarje v župnijah, ki darujete svoje trpljenje, svoje odpovedi, svoje poste, za to, da bi Božje kraljestvo tudi ob nas duhovnikih moglo rasti. 
Kakor je bil zahteven čas za Izraelce v 6. stoletju pr.Kr, kakor je bil zahteven in žalosten čas pred 2000 leti v Jezusovem času, je tudi danes zahteven čas. Ob vsem lepem blagostanju, žal obstajajo nesoglasja, napetosti med posamezniki, narodi, brezbožnost, stiske. Zato je tudi danes živa in aktualna Jezusova beseda, da se danes izpolnjuje pismo, kakor smo slišali. Po vseh orodjih, ki jih je Bog dal nam posvečenim v roke in po vseh, ki jih je dal vsem kristjanom.
Naj nas Gospod v teh praznikih znova okrepi, potolaži, navda z veseljem in upanjem nad gotovostjo njegove neminljive ljubezni do nas v Kristusu. Amen.