Velikonočni glagoli

Evangeljski odlomek, ki ga je zapisal apostol Janez, nam v premislek ponuja nekaj značilnih glagolov, besed, ki govorijo, kaj se je dogajalo prvi dan tedna, kaj so delali učenci in drugi.
Marija Magdalena je videla. Videla je, da je kamen od groba odvaljen. Videla je oskrunjen grob. Videla je, da je nekaj narobe.
Od tam je tekla nazaj v mesto in učencem rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Novice ni zadržala zase. Povedala je tistim, ki so bili na tleh, brez upanja. Tistim, ki so bili posebej poklicani, da nekaj storijo.
Od učencev sta posebej omenjena Peter in Janez. Evangelist pravi, da sta se odpravila h grobu. Lahko bi rekla: Saj je brez pomena. Jezus je mrtev in tu se nič več ne da spremeniti. Morda sta šla samo zato, da bi popravila oskrunjeni grob, da bi poiskala Jezusovo mrtvo telo in ga ponovno pokopala. Vsekakor nista samo ždela doma, nista samo tuhtala, ni jima bilo vseeno. Želela sta nekaj narediti.
Janez, ki je prvi prišel do groba, se je sklonil. Ni vstopil v grob, le sklonil se je in pogledal ter videl povoje, sicer pa prazen grob. Ni razumel. Sklonil se je, postal je majhen, da je lahko videl v grob, da je lahko videl več, kar je pozneje razodel v evangeliju, ki ga je zapisal.
Peter pa je vstopil v grob. Vstopil je tja, kjer je kraljevala smrt. Vstopil je tja, kjer je bila smrt premagana. Jezusa niso ukradli, sicer povoji ne bi bili v grobu, prtič, s katerim je bila ovita Jezusova glava, ne bi lepo zvit ležal posebej. Peter je spoznal, da se je zgodilo nekaj velikega.
Peter je videl in veroval. Ni vsega razumel, je pa videl dejstva in jih sprejel. Peter je veroval, da je Jezus vstal, čeprav je bila ta vera še nejasna, slabotna, kot zrno, posejano v zemljo. V naslednjih urah, dneh in mesecih pa je to zrno vere raslo in Peter je postal prepričan vernik v Jezusovo vstajenje, priča vstajenja, kar je na koncu potrdil z mučeniško smrtjo.
Če iz preteklosti stopimo v sedanjost, če namesto Marije Magdalene in učencev Petra in Janeza pogledamo sebe, lahko ponovimo iste glagole.
Tudi mi vidimo, da je v tem svetu marsikaj narobe. Da so svete stvari oskrunjene. Da se smrt poigrava z nami. Vidimo svoje življenje, življenje svojih bližnjih, ki je dostikrat poteptano, oskrunjeno. Vidimo, da ni Boga tam, kjer bi moral biti, da so ga ukradli, ga odstranili iz našega življenja, iz javnosti, iz zavesti mnogih.
Ni dovolj, da to vidimo. Potrebno je, da to sporočimo drugim, da rečemo tam, kjer je to potrebno. Da opozorimo na to odsotnost Boga. Gospoda so vzeli iz javnosti, ga odstranili iz medijev, ga izrinili iz služb, iz šol, iz politike, iz gospodarstva, iz ustave in drugih temeljnih zakonov družbe. Ne smemo molčati. Na različne načine moramo govoriti o Bogu.
Jezus nas vabi, da vstopimo v prazen prostor. Da tja, od koder so izrinili Boga, prinesemo upanje, ljubezen, mir.
A najprej se je potrebno skloniti. Potrebno je obstati pred veliko skrivnostjo Boga, pred njegovo neizmerno ljubeznijo. Potrebno je, da se sklonimo, pokleknemo, da postanemo majhni. Šele tako nas lahko prevzame božja ljubezen. Šele takrat lahko sprejmemo dar vere.
Ne z očmi, s srcem bomo videli in verovali. Videli in verovali bomo, da je Jezus resnično vstal od mrtvih in živi med nami. Da smisel velike noči ni v šunki in kruhu, temveč v resnici, da je Jezus premagal smrt. To je naš cilj: da bi videli in verovali v Boga, našega Odrešenika, in se veselili njegove bližine zdaj, po naši smrti pa se veselili vso večnost. Da bi videli in verovali ne le mi sami, temveč tudi naši bližnji, sosedje, sodelavci, sošolci, prijatelji, pa tudi tisti, ki nam zdaj niso pri srcu. Da bi vsi ljudje na svetu videli in verovali v Jezusa Kristusa in se zveličali.