Krizmena maša - škofova pridiga

četrtek, 28.03.2024

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri krizmeni maši v soboški stolnici, na veliki četrtek, 28. marca 2024

Maziljeni smo, da bi bila tudi soboška krajevna Cerkev bolj domača.

Dragi duhovniki, sestre redovnice, redovna brata, bogoslovca, verni laiki.

Krizmena sveta maša pomeni zahvaljevanje Bogu za dar maziljenja s svetimi olji, ki nas zaznamuje za krstno in službeno duhovništvo. Tako smo po maziljenju usposobljeni za darovanje in udeležbo pri Kristusovi daritvi na križu.

Posvetitev svete krizme in blagoslov krstnega in bolniškega olja pomeni povezanost duhovnikov in vernikov s škofom, ki je naslednik apostolov in ima polnost duhovništva. Tako smo skupaj Cerkev maziljenih za Kristusa.

Oljčno olje, ki je glavna sestavina vseh treh svetih olj, lepo pomeni božjo naklonjenost do ljudi. Oljčno olje na mizi pomeni velik kulinarični priboljšek, saj je tudi zdravilno, blagodejno, prijetno aromatično in izboljšuje mnoge jedi.

Ob branju mitologije bomo povsod naleteli na pomen oljke in njenega olja. Boginja Atena naj bi s sulico udarila v skalo in rodila prvo oljko na svetu. Ulikses  naj bi z deblom oljke oslepil Kiklopa Polifema. Tudi Romul in Rem naj bi se rodila pod oljko.

Grki so oljčno drevo imeli za 'drevo civilizacije'. Pridobivanje oljčnega olja jih je namreč spominjalo na razvoj kulture. Napredek je mogoč, kjer je modrost slišana in upoštevana, poštenost povsod prisotna, pravičnost domača, duhovno življenje cenjeno in novim rodovom naprej predano. Če pa umanjka samo ena od teh reči, sledi zaton.

V Svetem pismu oljka pomeni začetek prenovljenega sveta, ko je po vesoljnem potopu golobček Noetu na ladjo prinesel oljčno vejico. Kralji in preroki so bili maziljeni s tem oljem in tako posvečeni Bogu. David ni hotel škodovati maziljencu Savlu, čeprav ga je ta zaradi ljubosumnosti nenehno zasledoval in preganjal, da bi ga ubil.

Jezus je vstopil v svojo uro trpljenja na gori oljk. Tam nas je mazilil s krvjo, ozdravil in posvetil za sveto božje ljudstvo, ki je Bogu ljubo in dragoceno. Ko so njegove kaplje krvi rosile zemljo, je molil, da ne bi popustili in padli v preizkušnjah.

Oče mu je poslal angela tolažbe, da ga je krepil za izdajalski poljub odpadlega apostola, aretacijo grobijanske tempeljske straže in strahovito uro človeške hudobije in smrti.

Jezus je v vrtu oljk pustil sledi svoje krvi. Tako je tudi oljčno olje od tam pridobilo moč telesnega in duhovnega ozdravljanja in posvečevanja. Od takrat se iz vrta oljk med nas širi čudovito dišavno olje, ki nam z maziljenjem prinaša veselje in moč, da postanemo Kristusov čudovit vonj.

Na ozemlju naše škofije je bila prelita kri mučenca Danijela Halasa, ki med nami močni diši po svetosti. Njegova kri ima moč vzgleda, Kristusova kri pa moč odkupitve in opravičenja. Kri mučencev pomeni žrtev zaradi Kristusa, ki jo je vredno posnemati; Kristusova kri pa ima moč odrešitve vesoljne in zemeljske stvaritve. Samo njegova kri lahko v korenini zatre zlo, prežene hudobne demone in izniči njihovo moč. Samo v tej presveti krvi smo osvobojeni, ozdravljeni, prerojeni in vedno varni.

Zelo priporočam in prosim, da se v naši škofiji poživi čaščenje Kristusove presvete krvi. Potrebujemo jo kot krepčilo v teh težkih časih. Nanjo bodimo posebej pozorni pri sveti evharistiji. To se ne zgodi samo enkrat letno, kot pri zakolu jagnjeta ob judovski veliki noči, ampak vsak dan.

Pešanje zdravja in tudi nalaganje let na ramena duhovnikov bi ljudi moralo zelo skrbeti. Obhajanje evharistije in drugih bogoslužij, priprave na zakramente in posredovanje katehez, pa tudi pisarniško delo in druge reči, ki jih zahteva vodenje župnije, ne bo več mogoče, kot je to bilo do sedaj. Zahvaljujem se vam duhovniki, da se med vami zelo krepi solidarnost za pomoč ob različnih prilikah, pripetljajih in boleznih. Hvala tudi tistim vernim laikom, ki to stanje razumete in ga poskušate sprejeti in pri tem po svojih močeh pomagati.

Svet je zataval v veliko zmedo. Ne ve, kaj je, od kod prihaja, kam gre. Niti ne ve, kaj je to moški in kaj ženska, kaj oče in kaj mati. Ne ve, da je človeško življenje od naravnega spočetja do naravne smrti absolutna in nedotakljiva vrednota, ne pa smrt. V tej popolni zmedi škof in duhovniki ne smemo učiti nekaj, kar je ugodno, in kar bi nas zamaskiralo in zavarovalo pred blodnjami tega sveta. Po škofu smo maziljeni za Kristusa, ki nas pošilja k ljudem. Vse, kar jim govorimo in kar za njih ali z njimi delamo, naj bo vzeto iz Kristusove shrambe.

V tej shrambi se vedno najde dovolj, da Cerkev lahko živi, samo je treba po njej pobrskati in poiskati darove, ki so tam shranjeni za pravi trenutek. Škof Earl Fernandes iz škofije Columbos v ZDA je v intervjuju za Vatican News pojasnil, da je lani po zaslugi pastoralnega dela in molitve v bogoslovje vstopilo šestnajst fantov.

Letos škofija pričakuje še vsaj deset novih kandidatov. Škof Fernandes pravi: »Ko sem bil imenovan za škofa, ni bilo duhovniških posvečenj. Ob koncu svojega škofovskega posvečenja sem se z množico pošalil, da bo letos posvečenih več škofov kot novomašnikov.«

V svojem intervjuju ameriški škof pojasni: »Skrbno smo izbrali mlade duhovnike, ki se bodo mesečno srečavali s fanti in dekleti s tega območja, da jim pomagamo razločiti njihovo poklicanost v škofijski ali redovniški službi in ob tem prebrati knjigo Bretta Brannana Poklicanost v škofijsko duhovništvo.«

V škofiji imajo tudi predavanja za srednješolce z naslovom Quo vadis. Mladi skupaj preživijo tri dni v molitvi, poslušanju pričevanj, pogovorih z duhovniki, ki se razumejo na duhovniško formacijo, a tudi uživajo v duhovniškem bratstvu. Škof Fernandez je prepričan, da je to delo obrodilo veliko sadov. Ob tem pa ljudi spodbujajo k molitvi in postu za nove duhovne poklice.

»Morali bi tako kot apostoli oznanjati evangelij veselja. Srčno upamo, da imajo naši bogoslovci pravo misijonsko motivacijo, da bomo lahko Cerkev, h kateri nas kliče sveti oče Frančišek: Cerkev, ki ne ugasne«, je prepričan škof.

Maziljeni smo, da bi tudi soboška krajevna Cerkev bolj domača. Na sinodalni poti si želimo, da bi Cerkev postala nazareško ognjiče domačnosti in zato iščemo poti, da bi se tukaj srečali. Trajna formacija duhovnikov in vernih laikov ter vztrajna molitev so stičišče za naša srečanja. Potrebujemo ognja Svetega Duha, da bi se nekoliko ogreli. Prezeblo krščanstvo ne more oznanjati nikogar in ničesar.

Oznanjevanje Kristusa križanega in vstalega, božjo moč in modrost je mogoče samo, če smo razgreti z ognjem Svetega Duha, ki gori v domačem ognjišču Cerkve.

Mati Marija je skrbna varuhinja nazareškega ognjišča. Tam se je pričelo gnetenje testa za sveto evharistijo. Mali Jezušček je takrat že imel svoje prstke v nečkah za kruh. Ko so k Marijinem ognjišču prihajali vse sorte ljudje, da bi se ogreli in bili deležni njenega gostoljubja, so dobili prvo izkušnjo domače Cerkve. Pri tem niso mogli preslišati besed Marijinega Sina, ki jim je razlagal Sveto pismo. Evharistija in Cerkev močno dišita po nazareškem domačem ognjišču.

Naj tako diši tudi po naših domovih, župnijah in po škofiji. Kot prvi varuh ognjišča naše krajevne Cerkve, želim vsem milosti polne in blagoslovljene velikonočne praznike.

Veselimo in radujmo se, da smo maziljeni in tako prijatelji, priče in misijonarji vstalega Gospoda. 

- amen