Pridiga ob 20-letnici Škofije

četrtek, 25.06.2026

Evangelij: Mr 6,30-44: pomnožitev kruha

»Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in kar so učili.«
Bratje in sestre, cenjeni nuncij, škofje, duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovec …  20 let je minilo, odkar škof z zborom duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernim ljudstvom na kraju levo in desno od Mure v tej škofiji uči, oznanja evangelij, obhaja zakramente, gradi Nebeško kraljestvo. In danes je dan, ko smo se znova zbrali, da bi Jezusu pripovedovali o tem, kar smo storili, za kar smo se trudili, učili, kar upamo, da nosi pečat Najvišjega. Pred 20 leti je Gospod zbral ob prvem soboškem škofu msgr. dr. Marjanu Turnšku posvečene in laike teh krajev, da bi veselo oznanilo o Bogu oznanjali s še večjo apostolsko močjo in gorečnostjo. Postavljene so bile škofijske strukture, ki so kasneje omogočale urejeno in rodovitno delovanje škofije. Leta 2009 je odgovornost škofijskega pastirja sprejel msgr. dr. Peter Štumpf, ki je škofiji dal poseben pečat ekumenskega dialoga, spodbujal versko identiteto v škofiji ter osvetlil močne korenine vere tukajšnjih prednikov.
Gospodu imamo danes mnogo kaj pripovedovati: vse tisto, kar nas je kot oznanjevalce evangelija (od škofa do vsakega kristjana) dvigovalo, nam dajalo močnega znamenja, da Bog deluje, kakor tudi dogodke, ob katerih je utrujenost prihajala prej na plano. Pripovedujemo mu o dogodkih vere kakor tudi o nemoči, ko smo bili priče delom nevere. Vse to povzroča utrujenost, ko lahko skupaj z Jezusovimi učenci rečemo, da ob pastoralnem delu potrebujemo tudi krepčilnega počitka: kruha Božje besede, moči zakramentov, pa tudi bližine občestva, čigar vera nas vodi h Kristusu. 
Predstavljam si, da so se apostoli zbrali pri Jezusu, da so mu pripovedovali, o tem, kaj je zmogla storiti Jezusova oblast, njegova moč; verjetno precej navdušujoče. --- Jezusu iskreno in resnično pripovedovati o svojem življenju, delu, je za Jezusa neizmerno dragoceno. Dragoceno, ker Jezus ve, da bomo tako morda prepoznali, da je On res z nami vse dni do konca sveta, da iz naših omejitev (pet ubogih hlebov in dveh ribic) zmore narediti čudovite in zelo sitostne stvari za mnoge. Zato je današnje praznovanje povabilo k spominjanju na ta srečanja z Jezusom, da nas on nikoli ne prezre, si pa kdaj vzame za naš okus malo preveč časa, da odgovori na Njemu značilen velikodušni način. 
V teh dveh desetletjih se je tako Božja moč razodevala v mnogih trpečih, ki so svoje trpljenje znali priložili h križu, mnogih očetih, materah, ki so z Božjo ljubeznijo v srcu vzgajali otroke, jim dali priložnost, da bi spoznali Boga, škofje in številni duhovniki, ki so delali Jezusova dela v moči posvečenja, redovniki, redovnice, kateheti in katehistinje, animatorji, pevci, ministranti, karitativni delavci, mnogi skriti župnijski in škofijski sodelavci, ki ste velikodušno dajali svoje moči, čas, ne da bi za to pričakovali drugo plačilo, kakor mirno zavest, da poslušate in izvršujete Božjo voljo. Nič od tega ni izgubljeno – kakor po Jezusovi pomnožitvi kruha, ko so učenci zbrali ostanke, se tudi naša daritev zbira, da se ohrani v Očetovem kraljestvu.
Oznanilo Nebeškega kraljestva ni poslanstvo, ki smo si ga zamislili ljudje: vsi v moči krstne milosti in tudi posvečeni. Kristus najprej apostolom in vsakemu na svojem kraju kliče: »Dajte jim vi jesti«. V tej pregovorno gostoljubni deželi je ta izkušnja, dati nekomu kaj za pod zob, še zelo živa stvar. Ljudje, kraji, ustanove kličejo, da bi jih nasičevali tam, kjer menimo, da še sami mnogokrat nimamo: časa, moči, kadrov, sposobnosti, vedenj, včasih tudi bolj malo v malhi dobrot, da bi lahko nasitili in zadostili bistveni lakoti: po Božji besedi, evharistiji, zakramentih, bližini, ki se razodeva v naših dobrih delih. In vse to v času in kraju, ko vera v Kristusa že dolgo ni več samoumevna odločitev – morda še nekaj več zunanje oblike krščanstva, ki pa je izgubila že precej vsebine. A ravno naše omejitve, naš včasih »skoraj nič«, to prinašamo pred Jezusa in tako pred brate in sestre. Dovolj je, da ta »skoraj nič« prinesemo k Njemu, prineseno z ravno toliko vere: a dovolj je vera »gorčičnega semena«. S to vero in našimi danostmi želi Bog razodevati svojo moč v teh krajih. 
Danes nas Jezus znova pošilja, da pogledamo, kaj imamo: kaj je naših pet hlebov in dve ribi. Vsakemu so dani svoji: Včasih niti ne vem, da kaj premorem, ali pa to ocenjujem, da ni dovolj niti zame, kaj šele za druge. Jezus to pričakuje. Ne terja naših 200 denarijev - naše premoženje, s katerim imamo občutek varnosti. Jezus ne dela z našim proračunom, ampak z našim srcem. Naj ga danes znova vname zase, da bomo zaupali Njegovi besedi in upali prinašati svoj skromni dar k Njemu, da bo še naprej jemal, blagoslavljal in dajal svojim učencem, da bi drugim stregli.