Postni čas in potovanje po naših notranjih oazah in puščavah

petek, 20.02.2026

5 Mz 8,2–5

Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi, da bi te ponižal in preizkusil in tako spoznal, kaj je v tvojem srcu, ali boš izpolnjeval njegove zapovedi ali ne. Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi samo od kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust. V teh štiridesetih letih tvoj plašč ni razpadel na tebi in noga ti ni otekla. Spoznaj v svojem srcu, da te Gospod, tvoj Bog, vzgaja, kakor mož vzgaja svojega sina!

Postni čas ni le obdobje cerkvenega koledarja, temveč zrcalo našega celotnega življenja, ki se v štiridesetih dneh strne v izkušnjo človeških skrajnosti. Božja beseda nas spominja na 40-letno potovanje Izraelcev skozi puščavo, kjer so se prepletali stiska in veselje, lakota in sitost, božja bližina in občutek oddaljenosti. Podobno se v naših srcih bijejo notranje »vojne«, soočamo se s »kačami« zamer in godrnjanjem nad usodo, hkrati pa prejemamo zdravilo Božje dobrote. To je čas, da ustavimo korak in poimenujemo svoja veselja in darove, ter lahkoto in greh.

Srečanje z lastno notranjo puščavo.

Večino časa v svoji notranjosti iščemo le »oaze« – spomine na lepe trenutke, občutke ljubljenosti in moči. Vendar pa je oaza le majhen del naše pokrajine; večji del zavzema notranja puščava, polna neizpolnjenih hrepenenj, zamer, razvad in grehov, s katerimi se je težko soočiti. Post nas vabi, da nehamo bežati v nenehno aktivnost in raztresenost, ampak s treznostjo in pogumom stopimo v te svoje notranje puščave. Tam nas pričakuje Jezus, ki je že vstopil v vsako našo umazanijo, če mu le mi dopustimo, da je tam z nami. Namesto da bi ostali »nedorasli«, nas ta preizkušnja vabi k spreobrnjenju, ki ga Jezus povsod zmore ponuditi.

Vzgoja v potrpežljivosti in majhnih korakih.

Puščava nas uči, da Bog ne dopušča naglice, ki človeka le izčrpa. Namesto zastavljanja preveč ambicioznih ciljev, ki so »odličen teren za hudiča«, da nas prepriča o naši neuspešnosti, nas postni čas spodbuja k majhnim, a vztrajnim korakom v molitvi in dobrih delih in odpovedi. Ravno to potrpežljivo vztrajanje v morda enoličnem vsakdanu krepi vero in nam odpira oči, da bi prepoznali, da Bog skrbi za človeka. Resno živet post v duši pusti trajen okus po življenju, ki je smiselno in Bogu ljubo; po tem spominu nas Bog nenehno vabi, da bi .

Boj med resnico in prevaro.

V naši notranjosti nas spremlja hudič s svojim šepetom, naj ohranimo svoje temne strani skrite ali pa naj situacijo rešimo takoj, brez križa. Jezus pa ob naših težavah ostaja tih in sočuten; ne ukini križa, ampak nam ponudi pomoč; ne ukine svobodne volje, temveč nam ponudi usmiljenje, kakor grešnikom v evangelijih. Ko z Jezusom hodimo po svojih puščavah se lahko zgodijo tri ključne stvari:

Nismo sami: Tudi v največjem obupu je Jezusova navzočnost prvi dar, ki prinaša rešitev, čeprav morda drugačno, kot smo pričakovali.

Sposobnost razločevanja: Učimo se poimenovati dogodke, odločitve, namene, s pravim imenom. Jezus nas želi osvoboditi notranje slepote, preprečuje, da bi zlo imenovali zlo in dobro, dobro.

Krepitev volje v ponižnosti: Namesto jamranja nad lastno nemočjo najdemo moč v pravi ponižnosti. Ponižnost ni puhlo samoobtoževanje, temveč zavedanje, da potrebujemo nenehno pomoč Boga, tudi po ljudeh.

Končno Bog v puščavi vzgaja kot mož svojega sina. Podobno pravi v Heb 12,7-8: »Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi.« Bog Oče ljubi svoje sinove in hčere! Njegovi smo in bo naredil vse, da nas privede k sebi, kjer nam pripravlja večno bivališče v družbi Sina, Duha, odrešenih bratov in sester, nebeške vojske … Za ta rod se zavzema in daje svojega Sina, da za Njim hodimo.

+ msgr. dr. Janez Kozinc, soboški škof