Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Toliko skrbi nas tlači ? Ali ni do pike vse enako, kot pri nevernih?
Skrbi ostanejo, toda v drugačni luči! V luči zaupanja, da svoje skrbi NANJ preložimo." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Katere po vrsti bodo Stopinje 2021 ?
  30
  40
  48
  50
  53
  60
  77
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  avgust  september  oktober  november  december  

Povezani ali razdeljeni zaradi Kristusa

sreda, 25.11.2020


Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sreda, 25.11. 2020 – soboška stolnica- 34. navadnega tedna –

 

Povezani ali razdeljeni zaradi Kristusa.

Včeraj smo s svetimi opravili v Bogojini pokopali gospoda škofa Jožefa Smeja. Mnogo je v svojem življenju doživel. Rad sem ga poslušal. Pripovedoval mi je o svojih starših. Radi so se imeli v družini. Njegovega pradeda so v Bogojini klicali »Stari Štajerec«, ker se je v Bogojino priženil iz Prlekije. Bil je bratranec kardinala Jakoba Misije. Ko je bil gospod škof Smej posvečen v duhovnika, 8. decembra 1944, to je bilo v kapeli sombotelskega bogoslovja, sta na posvečenja hotela priti tudi njegova starša, oče in mama. Vendar se je takrat na Madžarskem odvijala huda fronta, ki so jo sprožili napadi sovjetske vojske. Duhovniško posvečenje je bilo zato predčasno. Gospod Smej takrat še ni bil star 23 let, ko je že bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabih prometnih povezav Smejeva starša nista prišla pravočasno na duhovniško posvečenju njunega sina. Šele naslednji dan sta lahko bila pri njegovi sveti maši.

Ja, veliko znajo nekateri starši žrtvovati za svoje sinove duhovnike. Če pomislim na moja starša, koliko sta premolila, pregarala za moje šolanje, z menoj sta v času kaplanskih in župniških let bila prava romarja od župnije do župnije, kjer sta mi za praznike prišla naproti v gospodinjstvu in pri obdelovanju vrta. Velika je ljubezen mnogih staršev do njihovih otrok, predvsem do sinov duhovnikov ali redovnic.

Sploh si ne morem zamisliti, kako bi se lahko po družinah sovražili zaradi Kristusa ali celo pobijali. To mi je povsem nepredstavljivo. Zdi se mi, da odločitev za Kristusa ne gre po meri vere, temveč gre po meri srca. Ni nujno, da bi v družini morali biti vsi verni, da bi sprejeli, da bo nekdo od njih šel za duhovnika ali redovnico. Poznam tudi družine, kjer starši niso verni, pa so z naklonjenostjo sprejeli, da bo sin postal duhovnik ali hči redovnica. Pri tem se niso spremenili glede svojih navad. Sina ali hči imajo radi, spoštujejo njuno odločitev, še pa ne hodijo v cerkev. Tudi sveti Martin in sveti Avguštin nista imela naklonjenosti očetov do njune vere v Kristusa, vendar pa očeta nista zaradi tega sovražila lastnih sinov.  

Seveda pa imamo v podobnih primerih družine, kjer je doma zaradi Kristusa pravi pekel. Niso vedno starši nasprotniki mladim zaradi njihove vere. So tudi mladi, ki zaničujejo starše, ker bi radi hodili v cerkev, pa ne morejo, ker bi radi sprejemali zakramente, pa ne morejo. Mladi ne dovolijo, da bi prišel duhovnik k njim domov in bi staršem podelil zakramente. Tako sosedje naskrivaj, ko mladih ni doma, pokličejo duhovnika, da pride k hiši dobesedno v ilegali, da onemoglim staršem nudi duhovno tolažbo. Za nekatere ljudi je celo rešitev, da gredo v bolnišnico, da potem tam lahko sprejmejo duhovnika, da jim podeli zakramente.

Ob Kristusu se verni in neverni določamo, kakšni ljudje smo. Kristus je tista osrednja osebnost, okoli katere se dogajajo veliki pretresi človeških zgodb, ki imajo lepe in tudi tragične pripovedi.  

Vsi sedaj občutimo hudo stisko, ker drug drugega ne moremo obiskati. Radi bi šli v bolnišnice, radi bi šlo v domove za starejše ljudi, da bi jih obiskali. Ljudje umirajo brez sorodnikov. Dogaja se, da so tudi pogrebi brez sorodnikov, ker so doma vsi okuženi z novim virusom. Ali bi mogoče takšno stanje le v nas lahko prebudilo več hrepenenja, da bi se imeli bolj radi in bi bolj spoštovali drug drugega tudi takrat, ko med nami ne več razhajal koronavirus?

V teh dneh so se me nekateri javni mediji precej privoščili zaradi postavitve kipa sv. Nikolaja v krožišču ob soboški stolnici, češ da s tem delam zdraho med ljudmi. Huje, kot če bi postavljal kip zločincu Hitlerju in ne svetniku, ki je vsesplošni simbol dobrote. Skoraj vsi še poznamo tradicijo Miklavževega obdarovanja. Pri nas v Soboti, ki je sv. Nikolaju posvečena že stoletja, pa tudi župnijska, oziroma stolna cerkev je njegova, se vztrajno držimo tradicije Miklavževega sejma. Kar je dobro za grlo in želodec, tudi če na račun svetnika, je še zmeraj dobrodošlo, oziroma še cenimo. Če pa nam svetnik pomeni, še kaj več kot samo to, recimo predanost Kristusu in življenje po evangeliju, pa že postane vsesplošni problem: ljudje se delijo. Eni so naklonjeni, drugi pa so proti postavljanju njegove podobe v javnosti. Zanimivo je, da celo Murska Sobota nima v svojem javnem prostoru niti enega križa ali kapelice, oziroma kakšnega drugega verskega znamenja, razen dveh cerkva: katoliške in evangeličanske.
In to nikogar sploh nič ne moti. Imamo pa v Soboti največji spomenik revolucije v Sloveniji in tudi izven naših državnih meja.

Simboli so tisti, ki nas ne pustijo pri miru. Zdi se, da so simboli močnejši, kot so besede. Simboli globlje zarežejo v človeka. Knjigo lahko odložim, če mi branje ne odgovarja, simbola pa ne moreš kar tako obiti, ker je ta stalno ob cesti, na trgu ali pa v krožišču. Simboli so namreč vidna podoba tega, kar bi morali postati ali biti, oziroma kar ne bi smeli biti. Mnogi so se po svetu spravili na razne kipe, ki prestavljajo zgodovinska dogajanja in celo pridobitve, pa sploh ne vejo,  zakaj jih rušijo. Enostavno jih rušijo zato, ker jih pač rušijo. Ne zmorejo namreč biti dediči neke preteklosti, ki mogoče zahteva junaštva, napore in celo skrajna žrtvovanja. Lažje je s kavča po spletnih klepetalnicah spodbujati k rušenju simbolov ali onemogočati njihovo postavitev ter v ljudeh razplamtevati sovraštvo in nestrpnost, kot pa napraviti vsaj delček tega, kar ti simboli pomenijo v smislu blaginje, napredka in tudi strpnosti – v primeru sv. Nikolaja v soboškem krožišču tudi strpnosti do katolištva v javnem prostoru.

Tudi simboli svetnikov v javnosti so moteči, ker so cerkvenega značaja. Kip sv. Nikolaja je za mnoge preprosto moteč zato, ker je pač cerkveni simbol, ki nam pomeni Kristusovo sporočilo o tem, kakšni bi morali biti, pa nismo. Ko namreč vidim kip sv. Nikolaja, se spomnim tudi na to, da bi moral hoditi v cerkev, vendar pač ne hodim in v bistvu sploh ne vem, zakaj že leta nisem bil v cerkvi. Ker me vest zaradi pogleda na kip sv. Nikolaja vznemiri, to zame potem res pomeni težavo. Ne morem namreč ostati povsem miren v moji verski in duhovni  zanemarjenosti.

Simbol svetnika me lahko pomirja in me vabi, da ga posnemam pri hoji za Kristusom, lahko pa me krepko vznemirja, ker se otepam življenja s Kristusom. In če ga otepam, pomeni, da sem zadovoljen s tem, da nočem biti s Kristusom. Ker najprej sam nočem svetnikovega simbola, ga seveda potem tudi drugim ne privoščim, oziroma jim celo grozim, da jim bom preprečil, da ga bodo postavili, oziroma grozim, da jim ga bom uničil. Pri vsem tem pa me ne motijo simboli revolucije, nasilja in krvi v dobro posameznih diktatorjev in njihovih zločinskih početij. Toleranca do teh simbolov govori o moji toleranci do zla, ki trdovratno vztraja med nami. To mi paše, ker mi daje možnost, da sem po potrebi in v svojo korist tudi jaz lahko včasih nasilen, brez ozirov na civilizacijske standarde, etične norme, verska sporočila, ki me obvezujejo k temu, da sem dober zaradi Kristusa, ki me k temu spodbuja.

Vsi smo nenehno prisotni v Kristusovi misli, ne glede na to ali smo povezani ali pa razdeljeni zaradi njega. V tej Kristusovi misli se odloča naša človeška in verska kvaliteta, ki bo ob svojem času naletela na neizbežno sodbo in dokončno potrditev ter določitev za to, kam bomo spadali po smrti – ali bomo dokončno Kristusovi ali pa dokončno to nikdar ne bomo. Slednje bi pomenilo skrajno obsodbo na sramotno pogubo.

Ob koncu cerkvenega leta, ko smo na prehodu v adventni čas, nas Božja beseda vabi k resnemu premisleku o tem, kdo smo in kje smo: s Kristusom ali pa smo se že korenito postavili proti njemu. Čas je vedno naš zaveznik, da lahko delamo spremembe na bolje, ne traja pa ta čas v nedogled. Kdaj se bo naš čas ustavil pred dokončnim časom, ki nikoli ne mine in v katerem ni več sprememb, ne vemo. To ve samo naš Stvarnik v nebesih. Lahko še dolgo ne bomo odpoklicani, lahko pa že kmalu.

Moja stara mama Justina je rada opozarjala: tudi 100 milijonov let enkrat mine in pride čas za srečanje z večnim  Sodnikom, ki bo s svojim pogledom natanko preučil, kdo smo bili in kaj smo počeli. Takrat bo obstalo samo to, kar smo govorili in delali zaradi Kristusa in za Kristusa.

-amen

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 petek, 19.03.2021 - sobota, 26.06.2021

Začetek Leta družine

Papež Frančišek napovedal začetek Leta družine Amoris Laetite več ...


 petek, 07.05.2021 - sobota, 15.05.2021

Priprava na zakon

preko Zooma več ...

Celotni seznam napovedi