Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Resnico o Jezusu je potrebno sprejeti, ne jo odkriti s svojo pametjo, ker je ta preslaba. Petru nista meso in kri razodela resnice, ampak nebeški Oče s svojo milostjo." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Katere po vrsti bodo Stopinje 2021 ?
  30
  40
  48
  50
  53
  60
  77
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  avgust  september  oktober  november  december  

Svetost vsakdanjega življenja

ponedeljek, 29.08.2011


Skupaj z nekaterimi duhovniki iz naše, soboške in tudi nekaterih drugih škofij, sem v drugih polovici meseca avgusta opravil duhovne vaje v Kančevcih pri sobratih kapucinih. Vodil ji je salezijanec prof. Tone  Ciglar. Odstiral nam je pomen svetosti vsakdanjega življenja. V premislek nam vsem, bi rad izpostavil nekaj njegovih misli, ki se mi zdijo pomembne za naše duhovniško življenje in delovanje.
Boleče občutimo vse vrste škandalov – grehov. Za ljudi so najbolj spotakljive stvari, ki onečastijo duhovnikovo svetost. Na škofovo vest vse bolj pritiskajo: »Daj nam dobrih, svetih duhovnikov! Zakaj dopuščaš pri nekaterih dvojno življenje?«  Pričakovanja so velika. Duhovnika prepoznajo po svetosti, posebej, ker še redko nosimo talarje ali duhovniške srajce. V Janezovem evangeliju »posveten« pomeni nasproten Bogu. Duhovnik pa je duhoven, po Duhu, zato svet, Božji. Duhovnik je s posvečenjem izločen iz svetne, profane rabe, da bi lahko bil za posvečevanje drugih. Bog ga posveti, da ga pošlje. Duhovnikovo življenje je predvsem poslanstvo. Pomeni, da si nisem poti-poklica sam izbral, ki bi jo/ga potem lahko po svoji volji spreminjal, pač pa sem odgovoril na klic, ki je dar, zato se od mene zahteva poslušnost, zvestoba klicu. In ta, ki me je poklical, me je poslal. Duhovnikova svetost je pretočna, dejansko za druge, sicer je mrtva. Pretočen sem kot Galilejsko morje – jezero: sem med ljudmi in Bogom, kar dobim, dajem naprej, zato sem poln življenja, ker posvečujem druge. Duhovnikova svetost je življenje za druge. Če duhovnik ni pretočen, je Mrtvo morje, ni svet. To pa pomeni smrt za duhovnika in za druge. Brez svetosti "nimam življenja v sebi, niti ga nimam za druge"! Postavljen sem za ljudi, da jih posvečujem in tako oživljam. Sicer bi bil samo uradnik, delavec, obrtnik.
Zgodilo naj bi se ob neki telovski procesiji: lepa procesija, godba, cvetje, petje, nebo …Kaplan v nekem trenutku opazi in zašepeta župniku: "V monštranci ni hostije!" Župnik pa: "Na vse malenkosti pa res ne moremo biti pozorni!"
Kaj, če je vse urejeno, pozidano, obnovljeno, vse na svojem mestu; kjer bi morala biti svetost, pa je prazno, luknja. Na to "malenkost" pa lahko pozabim, nisem pozoren. Sv. Avguštin pomenljivo pravi: "Bene curis, sed extra viam – Tečeš dobro, vendar zunaj prave poti!" Svetost je resnični tempelj, svetišče, najsvetejše, v katerem biva Bog. Izraelci so veliko pričakovali od jeruzalemskega templja: "Ne zanašajte se na varljive besede, češ: 'Gospodov tempelj, Gospodov tempelj, Gospodov tempelj je to'" (Jer 7,4).
Pomemben je človekov odnos do Boga. "Od duhovnika se končno ne zahteva uspeh, temveč zvestoba svojemu Gospodu. Kot je bil Jezus za učence podoba in prosojnost Očeta, tako je pravi duhovnik poklican, da je prosojna ikona Vstalega. Najvišja umetnost je živeti v Jezusu; tako premagujemo aktivizem brez sadov, katerega edini sad je izpraznitev učenčevega življenja in morda vodi celo k opustitvi. Tako danes duhovniki ponujamo veliko uslug, pa premalo svetosti. Svetost ne smemo dodajati kot nekaj drugotnega, dodanega k programiranju apostolata, temveč mora biti izviren navdih, ki spodbuja celotno pastoralno razločevanje, sicer smo v nevarnosti, da se izgubimo v razpravah in praznih načrtih, ki ne odsevajo Božje misli." (Pascual Cháves, GVS 410)
Zakaj je Cerkev (danes) močna? "Cerkev je močna, ker ima na vsaki župniji svetnika!" Da omenimo samo kakšnega, ki je to uresničeval: sv. Janez Marija Vianney, Jožef Klekl st., Božji služabnik Daniel Halas, kateri današnjih pastirjev v škofiji …? Ko bi takšni bili mnogi, večina, kaj šele, če bi bili vsi, bi Cerkev bila res znamenje odrešenja za vse!
Dragi škof Peter, torej na vsako župnijo svetnika, (36 svetilnikov bo razsvetljevalo vso škofijo in še čez!), v vsako redovno skupnost svetnike, tako bo kriza nemoči Cerkve dejansko premagana. Da ne bo štrlelo okostje organizacije, zunanjosti, kot ciganovi kobili rebra in kolki, pač pa bo duhovno enotna, trdna, močno zasidrana v Kristusu in Svetem Duhu, res Božja Cerkev v Soboti, Lendavi, Ljutomeru ... Stalna tožba, da nas ni dovolj, nas zavaja. Gotovo, število se krči in se bo še … Vendar, kdaj bo v ospredju vprašanj o poklicih, kvaliteta življenja – svetost teh, ki smo v duhovnem poklicu? Župnija je kot duhovno središče kraja, duhovnik – župnik je duša tega duhovnega središča ... (V Vietnamu je vsaka župnija tudi semenišče za kandidate.)
Ni nas še prevzelo, ni nam prišlo do živega pomanjkanje novih poklicev. Odlašamo z bistvenim po tistem zagorskem (Krleževem): "Nikad nije tako bilo, da ne bi nekak bilo; kako da je bilo, uvijek je nekak bilo …" Torej, tudi ko ne bo več nič poklicev, bo nekako šlo. Že leta "sejem" isto semenje na enak način,čeprav skoraj nič ne vzklije. Predvsem živim naprej, kakor da od mene glede poklicev ne bi bilo prav nič odvisno. Moje življenje ima svojo uhojeno pot, ki lahko teče mimo prizadevanj za nove duhovne poklice. Koncil je v marsičem spremenil strukture in miselnost, jaz pa nisem ustrezno prenovil življenja. Z veseljem sem zavrgel "staro", "novega" pa nisem odkril. Isto vsebino samo zavijam v nov ovojni papir. Središčno vprašanje pa je vezano na korenito prenovo vsega življenja. Mislim tu na nas duhovnike in redovnike.
Prenova: Kaj je to? V čem je? Kako se tega lotiti? V globini moje zavesti je nekakšno prepričanje, da smo vedno imeli dovolj in celo preveč poklicev, da se bo prej ali slej spet spremenilo, da bo prišlo "rodovitno" leto. Odločiti se bom moral za "novo" kvaliteto svojega življenja; ta pa je še vedno "stara" svetost. Biti duhovnik za današnje potrebe ljudi – vernikov.
Predlog možnega pristopa k poklicni rodovitnosti našega poklica. Najprej nekaj splošnih izhodišč:
– sprememba v zavesti posameznih duhovnikov in redovnikov,
   vseh v naši škofiji (škofijah v Sloveniji),
– gre za "projekt", v katerega smo vsi polno vključeni,
– začeli bomo od znotraj navzven: vsak pri sebi, vsaka skupnost pri sebi,
– poklici se ne rojevajo ločeno od našega življenja,
– zvestoba svoji izvolitvi, poklicanosti in posvečenosti,
– Bog lahko uspeva brez nas, mi brez Boga ne moremo,
– drugih ne bomo posnemali, ob njih se pa bomo učili,
– če je v prejšnjih časih v kriznih obdobjih uspelo tistim, kako da nam ne bi danes uspelo,
– z Božjim služabnikom Danielom Halasom pogumno naprej; strniti se okrog svetosti njegovega življenja in apostolskega delovanja,
– proč s pesimizmom in zagrenjenostjo, naj nas prešinja veselje in zadovoljstvo v duhovnem poklicu.

Naj predstavim okvirno nek "program", ki teče nekaj let, in sicer od središča navzven, v vsej škofiji, pa tudi v vseh škofijah v Sloveniji.
V središču je novo življenje duhovnika posameznika, celotne škofije in Cerkve na Slovenskem.

1. "Prvo leto": prenova vseh duhovnikov v bratski skupnosti.
Duhovnik z duhovnikom na duhovniški način: bratje, družina, brez razprtij, vzajemno, v sodelovanju, brez razdiralnega kritikantstva, brez "interesnih" skupin, grupiranj po nekih interesnih krogih … S spravo vsakega z vsakim in z vsemi do novega občestva. Zadovoljstvo. Veselje. Prijateljstvo. Bratstvo. Sodelovanje. Na to temo naj bodo eno leto vse rekolekcije, ki se končajo z duhovnimi vajami na isto "temo – vsebino". Prav tako imajo vsa srečanja na škofijski ravni v ospredju to vsebino. Prerasti: prostorsko, psihično, socialno, pastoralno, doživljajsko, … razpršenost. Biti s sobrati, to je duhovnikovo življenje. Potrebno nam je vsem: zdrav ponos, visoka poklicna identifikacija, trdna mi zavest. Nihče naj ne ostane na obrobju, še manj izključen, pač pa vsi zaželeni, vsi naši – vsi mi. Moje veselje so moji sobratje duhovniki!
2. "Drugo leto": prenova vseh v duhovniški svetosti. Če nisem svet, nisem nič. Če nismo sveti, nismo nič. Zavest o posvečenosti življenja kot o temeljnem prizadevanju. Svetost je naša temeljna pastorala, kateheza, oznanjevanje. To je dar, ki ga Bog po nas namenja ljudem.
Načrt osebne svetosti mora naredi vsak duhovnik in redovnik. Zazrimo se v svetost Božjega služabnika Daniela Halasa, načrtujmo njegov "model" svetosti. To naj bo tema mesečnih rekolekcij, ki se končajo z letnimi duhovnimi vajami kot krono vsega. Ta vsebina naj bo navzoča tudi pri vseh srečanjih na škofijski (in narodni) ravni. Svetost naj bo okras naših župnijskih domov!
3. "Tretje leto": nova kateheza, nova pastorala, nova vzgoja.
Krščanska vzgoja je kateheza. Kateheza je vedno značilna vzgoja.
Poglobili se bomo v umetnost vzgoje. Soočimo se s poklicno rodovitnostjo preteklih let. Dobra vzgoja je v sebi naravnana na vzgojo duhovnih poklicev. Črpanje iz zakladov vzgoje, da jih uporabimo danes. Veliko skrb bo treba posvetiti: oznanjevanju, bogoslužju, maši, ministrantom, duhovnim vajam. Vse mesečne rekolekcije na bodo na to temo, ki se končajo z letnimi duhovnimi vajami za vse sobrate.
Enako tudi vsa škofijska srečanja imajo to izhodiščno vsebino. Duhovnikova prva ljubezen bodi kateheza in oznanjevanje! To naj ne bi bilo samo triletno "delovno orodje", ki bi ga potem zavrgli. To naj bi bila prenova, ki postane naše običajno vsakdanje življenje. (Triletna priprava na vseškofijski misijon leta 2016!) Nekakšen naš skupni "drugi-ponovni lemenat", noviciat, naša preizkušnja in priprava na soočenje z izzivi poklicev … Novi duhovniki, nova pastorala, nova prihodnost – novi poklici!
Ampak zares prenova oznanjevanja in kateheze. Ne le nekakšno krpanje prejšnjega. Novo vino dajmo v nove mehove (prim. Mt 19,17).
Vprašanje Petra Seewalda papežu:
 "V tej povezavi moramo vprašati: kako je mogoče, da se v mnogih zahodnih deželah vsi šolarji veliko let učijo katoliški nauk zato, da bi na koncu morda poznali budizem, o katolištvu pa ne vedo niti osnovnih značilnosti? Vse to se dogaja z odgovornostjo škofij."
Odgovor Benedikta XVI.:
 "To je vprašanje, ki si ga tudi jaz zastavljam. V Nemčiji ima vsak otrok devet ali trinajst let verouka. Nepojmljivo je, zakaj se potem tako malo obdrži, da se tako izrazim. Dejansko morajo škofje resno premišljevati o tem, kako je mogoče dati katehezi novo srce, novo obličje." (Luč sveta, str. 147)
Končam  z mislijo apostola Pavla v pismu Efežanom: "Meni najmanjšemu, najmanj svetemu izmed vseh, je bila dana milosti, da vam, sobratje duhovniki, ob neizsledljivi Kristusovi svetosti govorim o vaši svetosti" (prim. Ef 3,8).
         
po duhovnih vajah prof. Toneta Ciglarja SDB povzel škof Peter Štumpf


 

 

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 petek, 19.03.2021 - sobota, 26.06.2021

Začetek Leta družine

Papež Frančišek napovedal začetek Leta družine Amoris Laetite več ...


 petek, 07.05.2021 - sobota, 15.05.2021

Priprava na zakon

preko Zooma več ...

Celotni seznam napovedi