Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Življenje po veri nas vodi k notranji svobodi, k notranji samostojnosti, da bi znali vse presojati z lastno glavo, da bi bili OSEBNOST." B. sl. Alojzij Kozar

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Katere po vrsti bodo Stopinje 2021 ?
  30
  40
  48
  50
  53
  60
  77
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  
januar  februar  marec  april  maj  

Škofov nagovor na 5. postno nedeljo

nedelja, 21.03.2021


Nagovor soboškega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na 5. postno nedeljo, 21. marca 2021, na Radiu Ognjišče

 

Zvestoba do groba – in še čez…

Tisti, ki ste poročeni, se najbrž večkrat spominjate zakramentalne obljube, »da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju in da te bom ljubil in spoštoval vse dni mojega življenja«. Zvestoba do groba daje smisel in pomen zakramentu svetega zakona. Je namreč zaveza, ki zakonca utrjuje v Božji in v medsebojni zvestobi. Na zvestobi do groba je včasih temeljila zaprisega tudi raznih viteških redov in  bratovščin.

Zvestoba do groba pa je itak tudi v središču krstne poklicanosti, da vsak krščeni ostane zvest Kristusu do konca svojega življenja.

Zvestoba do groba ima lahko več nagibov: do Boga ali do zgolj človeka, ali pa do obeh hkrati.

Človek je pogojno bitje, ki lahko tudi zataji in razočara. In če je moja zvestoba do Boga vezana zgolj na nekoga, ki me je do Boga pripeljal in potem ta človek v veri zataji in sem jaz zaradi tega razočaran, je možno, da bo moje zvestobe Bogu tudi konec. Nekaj drugega pa je, če me nekdo do Boga pripelje in ostanem z Bogom ne glede, kaj se bo zgodilo z onim drugim, tudi če bi celo zapustil Boga, jaz z Bogom vseeno ostajam.

Takšno vztrajanje v zvestobi, ne glede na vse druge možne okoliščine, ki bi to zvestobo hotele omajati ali pa jo celo uničiti, je gotovo tisto, kar vse pove o sami zvestobi: To je drža brezpogojne predanosti, ki se popolnoma zaupa drugemu, ker ga ljubi in pri tem gre celo tako daleč, da mu preda samega sebe in celo svoje življenje.

Tudi gangsterske in mafijske tolpe zahtevajo zvestobo članov do groba. Ponavadi pa jo zapečatijo s kroglo. V primeru kršitve zvestobe zločinskim dejanjem zapojejo gangsterski rafali svojo ubijalsko melodijo. Pri zvestobi Bogu pa v primeru kršitve zmeraj odmeva vzklik: »Usmili se me Bog po v svoji milosrčnosti.«

Zvestoba je temeljna vez vsake družbe, ki je tako zelo pomembna, da jo je celo Bog že v stari zavezi postavil za znamenje svoje posebne izbranosti in naklonjenosti do izraelskega ljudstva. Božja zvestoba je znamenje večne zaveze, ki se nikoli ne preda človeški zatajitvi. In prav zato je Bog neštetokrat že v stari zavezi obnavljal svojo zavezo z Izraelom ali pa tudi s posamezniki, ki jih je sicer določil za velika poslanstva v pripravi na prihod Odrešenika, pa so pri tem vseeno zatajili. Tisti ki so se kesali, so obstali, ker jim je Bog odpustil in so svoje poslanstvo nadaljevali; tisti pa ki Bogu niso dopustili, da bi z njimi obnovil zavezo, so tudi propadli in izginili iz zgodovine odrešenja. Če se njihovo ime še kje spominja, se spominja kot opomin na posledice, ki jih prinaša prelomljena zaveza z Bogom.

Starozavezni prerok Jeremija je med vsemi preroki nekaj posebnega: toliko kolikor je on od svojih rojakov pretrpel zaradi svoje zvestobe Bogu, najbrž ni pretrpel noben drug prerok. Praktično vsi – od tedanjega kralja do zadnjega berača so bili proti Jeremiju. Nihče ni verjel njegovim preroškim besedam, ki so jih opominjale, naj prenehajo s krivicami; naj ne omadežujejo templja s svojo malikovalsko hinavščino; naj se vrnejo na Božja pota… Njegove besede so ga stale hudega trpinčenja, šikaniranja, groženj in poniževanj, ki so mu jih namenjali odpadniki od Boga. Ko so končno sprevideli, da je imel Jeremija prav, je bilo že prepozno. Zadelo jih je izgnanstvo in suženjstvo. Vendar jih tudi tam Bog ni pozabil. Po Jeremiju jim je sporočil, da bodo prišli dnevi, ko bo z Izraelom in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ta nova zaveza ne bo takšna, ko so bile dosedanje zaveze, ki so jih stalno prelamljali. To bo zaveza novega spoznanja. Vsi, od najmanjšega do največjega bodo poznali Boga, ki bo odpustil njihovo krivdo in njihovega greha se ne bo več spominjal (prim. Jer 31, 31-34).

Če si ljudje obljubljamo zvestobo do groba, nam jo Bog obljublja onkraj groba. Božja zvestoba je večna in neuničljiva. Naši grehi Bogu ne morejo preprečiti, da nam na bi bil zvest. Seveda tukaj ne gre za načelo: jaz tebi nič, ti meni vse. Vsak greh ima svoje posledice, ki zmeraj uničujejo vse oblike zvestobe – tudi tiste gangsterske, ki so zavezane zločinom. Greh je kot rušilni buldožer, ki pred seboj vse podre, za seboj pa pušča samo še ruševine.

Zelo težka in mukotrpna je obnova na ruševinah. Potrebna so leta in velika sredstva, da tam zraste kaj novega. Mnogo težja od ruševin pa je obnova od grehov razsutega srca. Ta obnova je namreč večkrat silno mukotrpna. Pri obnovi srca je nujna Kristusova pomoč. Pismo Hebrejcem nam pove, da je Kristus v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje Bogu Očetu. To je za nas delal z  močnim vpitjem in s solzami. Kristus je namreč za vse nas počelo večnega življenja (prim. Heb 5, 7-9).

Srce, ki ga prenovi Kristus, ima namreč svoj pogled usmerjen onkraj groba – v hišo nebeškega Očeta. Ta pogled namreč v srcu obuja željo po stalnem umiranju sebi, da bi v njem bilo čim več prostora za Kristusa. Lepa prispodoba o umiranju semena, da potem rodi obilne sadove, nam daje odgovor na mnoge težke dogodke, ki so za človeški razum povsem nerazložljivi.

Zadnja leta se je od nas nenadoma poslovilo kar nekaj mladih duhovnikov. Umrli so nenadne smrti. Župnije so tako ostale brez župnikov, ljudje pa žalostni in nekateri močno zbegani. Škofje smo zaradi tega v veliki stiski. Vsako leto je več duhovniških smrti kot pa novih maš. Molitev za nove duhovne poklice se zdi slabotna in nemočna. Žetev je namreč tudi sedaj zelo velika, delavcev pa zdaleč premalo. Padanja semen v zemljo je več kot pa je njihovih sadov. Ko bi vsaj lahko prišli do nekega sorazmerja ali ravnovesja. Duhovniki so nenadomestljivi pri svojem poslanstvu.

Samo oni imajo Kristusovo moč posvečevanja in vodenja vernega občestva.

Kristus vse vabi, da bi hodili za njim – ne vsaksebi, temveč skupaj. Biti skupaj pa pomeni služiti drug drugemu. V tem se namreč učimo in utrjujemo tudi v medsebojni zvestobi. V služenju namreč presegam sebe, svoje ambicije in načrte, ki jih hočem imeti le zase in to dajem na razpolago drugim. Kristus je v služenju šel do konca – šel je na križ in tako vse pritegnil k sebi.

Kristus je križ spremenil v plug, s katerim orje brazde po naših družinah, župnijah in škofijah. Potrebna so semena - veliko semen vere, molite in služenja. Prepričan sem, da veliko tega že sejemo. Dnevi postnega časa so namreč tudi dnevi, ki nam kličejo, naj sejemo še več. Za ta sveta semena velja, da jih nikoli ni dovolj. Božje sadove namreč močno potrebujemo že sedaj in jih potrebujemo tudi za našo blaženo večnost.

Veliko sejanja svetih semen vere, molitve in služenja je namreč tisto, kar že sedaj med nami poveličuje Božje ime (prim. Jn 12, 20-33).

V tej tihi, 5. postni nedelji, posejmo kakšno od teh svetih semen, da bo Bog poveličan med nami.

Z nami naj seje tudi Mati Marija.

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 torek, 08.12.2020 - sreda, 08.12.2021

Leto svetega Jožefa

Papež z apostolskim pismom Patris corde napovedal Leto svetega Jožefa več ...


 petek, 19.03.2021 - sobota, 26.06.2021

Začetek Leta družine

Papež Frančišek napovedal začetek Leta družine Amoris Laetite več ...


 nedelja, 02.05.2021 - sobota, 08.05.2021

Prvi Mladinski festival

V nedeljo 2. maja ob 17. uri začenjamo 1. Mladinski festival v Murski Soboti več ...


 petek, 07.05.2021 - sobota, 15.05.2021

Priprava na zakon

preko Zooma več ...

Celotni seznam napovedi