Postni čas – naša pot spreobrnjenja je pot do Boga

sreda, 26.02.2020

S pepelnično sredo pričenjamo 40 dnevni postni čas. Vsi mislimo, da je ta čas predvsem priprava na praznovanje velike noči. To je res. Da bi lahko še bolj poglobljeno sprejeli resnico o Jezusovem vstajenju, pa je vendarle še prej potrebno umirati samemu sebi. Pri tem pa ne zadostuje samo neka odpoved v tisti stvari, ki me mogoče bremeni ali me celo spreminja v odvisnika od škodljivih substanc ali drugih navezanosti in se zato odločim, da bom nekaj napravil, da se tega vsaj delno osvobodim. V tej delni osvoboditvi pa je vedno tako, da potem po postu nadaljujem vse po starem. In se v meni v bistvu nič ne spremeni.
Postni čas je čas priložnosti, da močno zahrepenim po tem, da bi pa tudi na koncu tega časa bilo v meni mnogo novega, svežega, ozdravljenega. Po postnem času ne obhajamo samo Kristusovega vstajenja od mrtvih, ampak obhajamo tudi moje vstajenje od starega, zamorjenega, ali pa že povsem omrtvelega človeka.
V Poslanici za letošnji postni čas nas papež Frančišek spodbuja, da bi se prav zaradi Kristusa spravili z Bogom (prim. 2 Kor 5,20). Ta pot sprave z Bogom pa zahteva od nas, da globoko zarežemo vase. Kristus je sebe podredil trpljenju in smrti na križu, da bi nas opogumil, naj se v sebi bojujemo z lenobnostjo, ki jo v nas tako prefinjeno goji mamljivi glas »očeta laži« ali satana, da bi nas še bolj pogreznil v globočine nesmisla in pekla že tukaj na zemlji.
Papež nas v tem postnem času močno vabi k molitvi. Molitev nam daje spoznanje, da smo kljub nevrednosti, ljubljeni od Boga. Ko molimo, Bog koplje globoko v nas in začne luščiti trdoto srca. Molitev nas tako vedno bolj spreobrača k Bogu in njegovi volji. Bog se namreč nikdar ne neha pogovarjati z nami. Naj so ti časi, ki jih doživljamo, še tako hudi in negotovi, polni pohujšanja, škandalov in celo smrtnih groženj, je samo zaradi nas Bog vse naše grehe zvrnil na svojega Sina. To v nas mora prebuditi sočutje do Kristusovih križanih ran, ki so navzoče v nedolžnih žrtvah vojn, v nasilju nad nerojenimi otroki in ostarelimi ljudmi, v okoljskih katastrofah, v krivičnih razporeditvah dobrin zemlje, v trgovanju s človeškimi bitji in v nepotešeni žeji po dobičku.
Te Kristusove rane moramo začutiti, morajo nas zaboleti, morajo v nas zakrvaveti. Če v sebi ne bomo krvaveli zaradi teh Kristusovih ran, se ne bomo mogli spraviti z Bogom. Obstali bomo tam, kjer smo bili do sedaj: v starem človeku, ki se duši v težkem oklepu starih navad, razvad in razčlovečeni brezdušnosti.
Postni čas je en sam čas »NE« sebi in je en sam čas »DA« Bogu. Tudi ko Bog reče »NE«, že ve, česa najbolj potrebujemo. Molimo zato, da se zgodi njegova volja kakor v nebesih in kakor na zemlji.
Umiranje je vedno težko, vendar neizogibno. Lahko postane tragično, če ostanemo pri sebi. Lahko pa postane smiselno, ohrabrujoče, zdravilno in rešilno, če se spreobrnemo k Bogu.
Mati Marija naj nas spremlja na poti spreobrnjenja, da bo to naša pot do Boga.

škof dr. Peter Štumpf