Težavnosti »Mama hotela« pri hoji za Kristusom…

sreda, 04.11.2020

Nagovor škofa Petra Štumpfa med sveto mašo, predvajano po Tv Exodus

Sveti Karel Boromejski, škof,  4. 11. 2020 – soboška stolnica- 31. navadnega tedna

Težavnosti »Mama hotela« pri hoji za Kristusom…

Življenja ne sovražimo tako, da bi delali samomor. Niti ga ne držimo samo zase. Ko svoje življenje privoščimo tudi drugim, dovolimo, da ga tudi nekoliko izgubljamo, da nam polzi iz rok. Brez te logike sedaj ne bi imeli zdravnikov,  medicinskih sester, bolničarjev in drugih prostovoljcev po bolnišnicah, ki noč in dan zastavljajo svoje življenje za bolnike. Ko namreč dam na razpolago svoje življenje drugemu, da bi živel, se sicer zdi, da svoje življenje zapostavljam, vendar ga v resnici plemenitim. Za tistega, ki svoje življenje izgublja za Kristusa, mnogi mislijo, da svoje življenje sovraži, v resnici pa ga pridobiva za vso večnost. Kolikokrat slišimo kakšne opazke ob lepi redovnici: ali ni škoda, da je šla za nuno? Če privoščimo redovnici, ki je lepa ženska, samo naslado nad njenim telesom ali kariero celo na račun zlorabe sebe, potem smo se znašli v lastni omejenosti uma in srca.

Jezusova ostra zahteva sovraštva do očeta in matere, žene in otrok, bratov in sester zaradi njega je zelo logična. Potrebno je namreč najprej zapustiti sebe, svoje navade, svoje grešne razvade, svoje materialne ali kakšne druge omejenosti, da bi tako lahko bili prosti za Jezusa.

Škofje in tudi duhovniki ter nekateri verniki doživljamo veliko stisko zaradi tistih fantov in deklet, ki bi radi postali duhovniki, redovniki ali redovnice, pa jim starši ali bratje in sestre in drugi sorodniki tega ne pustijo. Celo nekateri starši, ki sicer hodijo redno k maši, grozijo svojemu otroku s fizičnim nasiljem, mu nameščajo partnerje ali partnerke za eno noč, jih mečejo ven iz hiše, jim prepovedujejo hoditi k maši, k mladinskemu verouku, grozijo z razdedinjenjem in celo s samomorom, samo da sin ne bi šel v bogoslovje, hči pa v samostan. Res je, da je današnja podoba duhovništva kar precej onečaščena, vendar mnogi starši gredo čez rob normalnosti pri navezovanju sina ali hčere nase. »Mama hoteli« rastejo kot gobe po dežju. Sinovi in hčere, ki so gostje tega hotela vse do materine in očetove smrti, postajajo tudi za družbo velik problem, saj so predvsem psihološko in posledično potem tudi socialno povsem nesamostojni in mnogi navkljub izobrazbi in službi pristanejo na socialnem dnu, ko nič več mame in očeta, ki bi zanje skrbela, ozirom jih čustveno hranila.

Pri Jezusu navezanosti na »Mama hotel« ne vzdržijo. Če poklicani ne gre za Jezusom, so posledice pozneje zanj zelo hude. Mnogi možje in mnoge žene, ki bi morali biti duhovniki ali redovnice, pa to niso zaradi staršev, se pozneje v življenju ne najdejo. Lahko imajo sicer dobre družine, dobre službe, vse se zdi v redu. V duši pa ostaja žgoče trpljenje in doživljenjska nedorečenost. Bog je zelo »ljubosumen« Bog predvsem kadar gre za duhovni poklic. Ob večni sodbi ne bi rad bil na mestu staršev, ki so zapravili duhovni poklic svojega otroka.

Danes Cerkev obhaja god milanskega škofa Karla Boromejskega, ki je živel in deloval v 15. stoletju. Lahko bi bil renesančni škof, poln zlata in lepih palač. To možnost je imel, saj  je bil njegov stric celo papež. Karel je torej po čistem nepotizmu, torej sorodstvenih privilegijih,  prišel z 12. leti do kardinalske časti, s 27. leti pa še do škofovstva.

Vendar je  svoje življenje povsem obrnil v službo Božjega ljudstva. Stricu, papežu Piju IV., je kot dober pravnik najprej pomagal pri vodenju vesoljne Cerkve. Karel je tudi dokončal Tridentinski cerkveni zbor. Ko je postal milanski nadškof, se je povsem posvetil vzgoji bodočih duhovnikov in je zato ustanovil bogoslovje, za vernike je ustanovil šole, v katerih so poučevali verouk. Karel je obiskal vse župnije v milanski škofiji in je v kužni bolezni neumorno stregel bolnikom. Izčrpan od dela je umrl star komaj 46 let.

Karel Boromejski je bil stanovsko bogat in je imel vse, kar k temu spada. Vendar je vse to, kar je bil in kar je imel, dal v službo Kristusa in Božjega ljudstva. Škof Karel je tako bil v sebi svoboden in prost za Kristusa in za ljudi. Pri tem ga ni nič omejevalo: ne bogati sorodniki, ne renesančni stric papež, ne plemstvo. Zanj dobesedno velja, da ni bil na nikogar vezan. Svoje življenje je popolna podaril Kristusu, zato je našel večno življenje v nebesih. Tam naj prosi za vse nas, pa tudi za tiste, ki se oklepajo svojega življenja in celo življenja lastnih otrok misleč, da bodo tako rešeni.

En dan življenja za Kristusa namreč velja neskončno več kot sto let brez njega.