Murska Sobota - maša za domovino

sreda, 26.12.2018

Sveti Štefan, maša za domovino, 26.12.2018 – stolnica

Mučeništvo Svetega Štefana pomeni pričetek takšnih sprememb, kot jih do tedaj družba še ni doživela. Štefan se je s svojo smrtjo postavil na začetek postopnega, čeprav počasnega, vendar korenitega spreminjanja človeške kulture, ki je slonela zgolj na izpolnjevanju pravil, v kulturo svobode, v kateri se vsak človek lahko na novo preoblikuje po Kristusovi podobi. Štefan je svojo kri prilil Kristusovi krvi na križu, in tako vstopil v izvir večnega življenja v nebesih. Od Štefana naprej so kristjani postajali posebno ljudstvo, poseben narod znotraj vsakega naroda, novo človeštvo, ki drugih ras ne prezira, temveč živi z njimi v bratstvu. Cerkev si prizadeva, da bi postala univerzalno ljudstvo, ki živi in pričuje vero v Kristusa.

Celotno življenje Jezusa Kristusa, še zlasti pa njegovo rojstvo, trpljenje, smrt in vstajenje, vplivajo in živijo v nas. Tudi božič je zato eden od praznikov, ki nam spregovori o Kristusovi bližini z nami. Kristus v naše življenje ne vstopa šele kot odrasel mož, temveč vstopa že kot majhen otrok. Tako kot je Kristus rasel v dozorelega moža, skupaj z njim raste tudi naša vera. Vera otroka je drugačna od vere odraslega človeka. Naše celotno življenje temelji na posnemanju Jezusa Kristusa, ki nam je v vsem vzor.

Mučenec Štefan je odložil iz sebe starega človeka, ki ga bremeni greh in si je nadel podobo novega človeka, ki je svojo grešno podobo opral v svoji krvi. To umiranje staremu človeku ni nič drugega kot boj s samim seboj. V tem boju se počasi znebimo svoje nedoraslosti in pridobivamo Kristusove poteze. Mučenec Štefan je ob koncu svojega boja izročil svojo dušo Kristusu in celo molil za tiste, ki so vanj metali kamne (prim. Apd 6, 8-10; 7, 54-60).

Na tisoče mož in žena je stopilo in še stopa po Štefanovi poti za Kristusom. Na tej poti je mogoče hoditi samo, če Kristusa spremljamo od blizu. Potrebno je živeti s Kristusom. Preveč je samo občudovalcev Kristusa in premalo posnemovalcev. Pri tem je dobro, da imamo vzore ali vzglede pri tistih, ki so posnemali Kristusa.

V naši škofiji se pripravljamo na obhajanje 100-letnice priključitve prekmurskih Slovencev k matičnemu narodu. Politično oko v tem dogajanju vidi zgolj narodnostni osamosvojitveni proces Slovencev, ki se je zgodil po 1. svetovni vojni. Vendar pa ob tem ne moremo prezreti prizadevanja takratnih slovenskih, katoliških, duhovnikov, da bi ljudem ohranili tudi katoliško vero. Ti duhovniki so v sebi nosili Kristusovo misel, ki ljudi vodi do svobode v Kristusu. Takratni slovenski duhovniki so imeli zelo globok uvid v nevarnost za slovenskega človeka v Prekmurju. Malomeščanski nacionalistični liberalizem, ki je zajel tudi nekatere madžarske škofije ter leninistični boljševizem, ki je iz Rusije pljuskal v naše kraje – oboje je ogrožalo prekmurske ljudi. Madžarski nacionalistični liberalizem in ruski boljševizem – vsak po svoje sta grozila, da bosta prekmurskim ljudem uničila krščansko in slovensko istovetnost. Prekmurski slovenski duhovniki so zato videli rešitev v slovenstvu, ki je imelo svoje korenine v svetih bratih Cirilu in Metodu. Zato so si prizadevali, da bi prekmurski Slovenci bili pridruženi matičnemu narodu, kjer bi lahko živeli Božjo poklicanost slovenstva.

Leto 2019 bo torej za soboško nekakšno »sveto leto«, saj se bomo z nekaterimi bogoslužji in dejavnostmi Bogu zahvalili za to, da v soboški škofiji Slovenci, Madžari, Romi in Hrvati vendarle živimo v medverskem in tudi narodnostnem dialogu in strpnosti. Ti darovi nikakor niso samoumevni, temveč smo sedaj mi odgovorni, da jih ohranimo in jih ponudimo mladim. Prav zato pa naj hodi z nami tudi Mati Marija.

Sveti Štefan, prosi za nas pri Bogu!

Murska Sobota, 26.12.2018
dr. Peter Štumpf SDB
soboški škof