Veržej - škofova pridiga

četrtek, 09.03.2017

150-letnica rojstva dr. Frana Kovačiča, Veržej ? 9.3.2017

Spoštovani nekdanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe Paskal Chavez, spoštovani inšpektor Janez Potočnik, spoštovani sobratje salezijanci, spoštovani verženski župan Slavko Petovar, spoštovani družbeni in kulturni delavci, spoštovani bratje in sestre!

Te dni sem bral poglobljene in zanimive zapise o dr. Francu Kovačiču, duhovniku, filozofu, teologu in zgodovinarju, našem verženskem rojaku, katerega 150-letnico rojstva obhajamo ta večer in se ga spominjamo tudi pri daritvi svete maše. Ta verženski rojak se je tako močno zasidral v verski, narodnostni, kulturni, predvsem pa v znanstveni spomin vzhodnega dela Slovenije, da enostavno to v nas prebuja željo, da bi nam dobri Bog še naklonil milostni dar takšnih ljudi. Vprašanje, ki postaja že nekakšna stalnica, kako, da je Prlekija podarili Sloveniji in Evropi toliko velikanov, ne more ostati brez odgovora. Če potegnemo vzporednice pri vseh naših velikih osebnostih - od kje izhajajo, kdo je na njih imel vpliv, zakaj so študirali, zakaj so garali in izgorevali, lahko v poglobljenem študiju in tudi premišljanju spoznamo, da je Prlekija v bistvu pokrajina, ki je nekaj posebnega v slovenskem prostoru. V tej pokrajini nikoli ni bilo univerze. Srednje šole so se pojavile sorazmerno pozno. V tej pokrajini tudi ni bilo vzgojno kvalificiranih ustanov. Marijanišče je nastalo pred dobrimi sto leti in to na pobudo in vztrajanje dr. Kovačiča. Prlekija je imela svojstveno in edinstveno zavest in zato tudi do sebe dolžnost: Posestnik ali kočar, karkoli si že, beri in piši. Če govoriš nemško in pišeš nemško, je to prav, lepo in je nekaj velikega. Če pa veš, da si Slovenec, potem je prav, da govoriš najprej slovensko in pišeš slovensko, ker je to več kot nekaj velikega -to je poklicanost od Boga. Prlekija je verovala na poseben način: verovala je v Boga in verovala je, da je slovenstvo od Boga. Prlekija je čutila za svojo najsvetejšo dolžnost, da naredi vse, da vero v Boga in vero, da je slovenstvo od Boga, ohranja kot svojo življenjsko moč. Iz tega izhaja znani prleški ponos, ki je tudi vzgon in gibalo za obstoj in napredovanje stoletnih kmetij, ki še danes živijo. Med posestniki in kočarji ni bilo razlike, kdo lahko šola sina ali kdo ga ne sme šolati. Če bi ta razlika obstajala, tudi dr. Kovačiča ne bi bilo takega kot ga danes poznamo.

Če je posestnik lahko šolal sina, je bilo to prav. Če kočar ni mogel šolati sina, je pristopil župnik, in dodal to, kar je manjkalo temu šolanju. Tako se je razcvetel velik cvet prleških velikanov (jezikoslovca Dajnko in Miklošič, kardinal Misia, prvi rektor ljubljanske univerze Slavič, naš Kovačič, skladatelj Osterc, pisatelj Kocbek, zdravnik Vrbnjak, akademik Trstenjak, katehet Dermota, teolog in škof Grmič, zgodovinar Ferenc in še mnogi drugi). Cvet prleških velikanov je močno zadišal po veri in slovenstvu čez Dravo in Muro.

Vonj prleškega cveta je bil za Prekmurce, ki so bili nekdaj pod Ogrsko, tako prijetno dišeč, da so tudi oni hoteli preiti iz ogrskega vrta na vrt slovenstva. Osebno čutim veliko dolžnost, da kot Prlek in Prekmurec pri tej sveti maši Bogu izrečem veliko zahvalo za dar prleških velikanov, še posebej ta večer za dr. Franca Kovačiča. Zgodovina Prekmurja brez dr. Kovačiča in dr. Slaviča danes ne bi bila slovenska zgodovina. Marsikaj bi bilo drugače tako v Prekmurju kot najbrž tudi v Prlekiji. Če bi Mura ostala kot državna meja, marsikdo od nas najbrž danes ne bi niti obstajal. Ni zaman takrat klical prekmurski narodni buditelj Jožef Klekl. st. v svoji pesmi Kaj je Mura šepetala: ?Nej je Večni mene zato stvoro, ka bi val moj brate ločo. Jaz vezalje sem zanje, ki kre strani mi žive!?

Dolžnost do Boga in do svojega naroda je sveta stvar. Celo Sveto pismo uči, da se tej dolžnosti ni mogoče ogibati, oziroma se ji niti ne sme ogibati. Naravnost pretresljivo je berilo iz Esterine knjige. Estera je bila Judinja, ki je zaradi svoje lepote in lepega značaja pristala kot kraljica na dvoru perzijskega kralja Ahasvera. Skupaj s svojim ljudstvom je bila namreč izgnanka. Njen rednik Mardohaj jo je vzgojil v judovski veri in postavah. Zaradi spletkarjenja vplivnega in na Jude ljubosumnega dvornega veljaka Hamana, se je kralj Ahasver odločil, da bo Jude v Perziji povsem uničil in iztrebil. Estera je svoje kraljevsko dostojanstvo dojela kot poslanstvo, dano od Boga, da s svojim vplivom na kralja prepreči uničenje Judov. Z molitvijo k Bogu in s posredovanjem pri kralju je dosegala rešitev Judov (prim. Est 14, 1-14). Esterina knjiga govori o tem, da ima Bog vedno vse dogajanje v svojih rokah. Kraljica Estera in njen rednik Mardohaj pa le izvršujeta Božji načrt.
Tudi poglobljeni študij v življenje in delo dr. Franca Kovačiča nam odkriva Kovačičevo močno vero v Boga, do katere je čutil dolžnost da jo goji v sebi in v narodu ter zavest, da mu duhovniško poslanstvo ni dano za gospodovanje, temveč za služenje svojim ljudem. To ga je pripeljalo celo do nevralgičnih stičišč evropske in slovenske zgodovine, ko so po prvi svetovni vojni v Parizu določali nove meje evropskim narodom. Takrat Slovencem ni kazalo dobro. Dr. Kovačič je skupaj z dr. Slavičem zaoral garaško. Z velikim napori sta dosegla mednarodno priznanje, da Slovenci vendarle obstajamo in živimo tudi severno od Drave in vzhodno od Mure.

Pred tem je dr. Kovačič preroško uvidel, da mora v Veržeju za Prlekijo in Prekmurje postaviti utrdbo slovenske povezanosti in verske trdnosti med obema bregovoma Mure. Marijanišče se je razraslo že pred 1. svetovno vojno v nov cvet, ki je zadišal po Evropi. Z Marijanščem je dr. Kovačič približal prleško vernost in slovenstvo vse do središča salezijanske družbe v Turinu, ter do Nemčije, Avstrije Madžarske in Poljske, od koder so prihajali študirat gojenci. Danes se Marijanišče imenuje Marianum, ki pomeni odlično šolo za utrjevanje vere, iskanja načinov, kako ohraniti tudi v tem času verske in slovenske kulturne dobrine. Marianum tudi mlade in družine nagovarja za odprtost do življenja.

Ob obletnici rojstva duhovnika dr. Franca Kovačiča ne moremo mimo vprašanja, kako bi lahko mi še kaj napravili, da bi njegovo delo obstalo. Osebnost dr. Kovačiča nas močno opozarja, da nič ni samoumevno in podarjeno. Potrebno je garanje z jasnimi hotenji in cilji. Če hočemo ostati verni, bomo ostali verni. Če hočemo obstati kot Slovenci, bomo obstali kot Slovenci. Glede na čase, je naš čas lažji kot je bil čas dr. Kovačiča. Smo obdarjeni z mnogim duhovnimi in tudi intelektualnimi dobrinami. Dobre možnosti so povsod. Le hoteti je treba garati. Je pa naš čas tudi precej drugačen od časa dr. Kovačiča. Navkljub mnogim komunikacijam, se težje povezujemo in težje najdemo skupne interese.

V evangeliju smo slišali, kako Jezus opozarja, da smo vedno in povsod povsem odvisni od Boga. Ko molimo k Bogu, ne prosimo samo zase in za svoje potrebe. Ko molimo k Bogu, se bolje zavedamo, kdo v resnici smo in v kašni situaciji se nahajamo. Bog nam vedno daje velike darove (prim. Mt 7, 7-12).

Dr. Kovačič in drugi velikani Prlekije so imeli veliko srce, zato se Božje darove lahko prejemali in jih množili tudi v korist drugih. Dobro nikdar ne more biti zaprto samo vase. Dobro lahko obstane samo, če je dobro tudi za druge. Tudi nam Bog daje lahko samo toliko, koliko smo sposobni sprejeti. Če je srce polno lastnih interesov, potem v njem ni prostora za darove. Če pa je srce prosto lastnih interesov in želja, potem lahko veliko prejme.

Spominjanje na dr. Franca Kovačiča je hkrati priložnost za spominjanje na njegovo velikodušno razdajanje duhovnih in intelektualnih darov drugim in je hkrati zahvaljevanje Bogu in dr. Kovačiču, da so ti darovi obrodili velike sadove, iz katerih še sedaj mi živimo. Zase in za druge pri Bogu iščimo in prosimo samo to, kar je dobro.

- amen


Pozdrav nekdanjemu vrhovnemu predstojniku salezijanske družbe, dr. Paskalu Chavezu:

Spoštovani naš oče, Paskal Chavez, nekdanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe. Po Božji previdnosti in vaši naklonjenosti, te dni vodite duhovne vaje v verženskem Marianumu duhovne vaje za sobrate salezijance slovenske inšpektorije svetih bratov Cirila in Metoda. S temi duhovnimi vajami sovpada tudi jubilej 150 letnice rojstva našega velikega rojaka, duhovnika Franca Kovačiča. Ta jubilej je priložnost, da se zahvalimo tudi vam za naklonjenost don Boskovih naslednikov do salezijanskega dela v Sloveniji in v diaspori, tokrat še prav posebej v Prlekiji in v Prekmurju. Tudi vaše življenje in delo odmeva po vsem salezijanskem svetu ter v Cerkvi nasploh kot garanje za vero, za don Boska, za Marijo Pomočnico, za salezijansko družino in za mlade. Hvala za vaš dar vere in duha. Po Mariji Pomočnici naj vas Bog še dolgo ohranja in krepi.