2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Veržej: 10-letnica Škofijske karitas
sobota, 04.03.2017
Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sv. maši ob 10-letnici Karitas soboške škofije, 4. marca 2017 v Veržeju
Dragi bratje in sestre!
Lansko leto smo v treh slovenskih škofijah; Murska Sobota, Celje in Novo mesto obeležili 10-letnico ustanovitve. Danes pa se v soboški škofiji Bogu zahvaljujemo za 10-letnico škofijske Karitas. Cerkev ne more biti brez karitativne dejavnosti in karitativne dejavnosti ne more biti brez Cerkve. Cerkev in Karitas ? obe sestavljata nerazdružljivo celoto. Država lahko funkcionira brez dobrodelnosti, vendar je to potem nesocialna država. Cerkev pa brez karitativnosti neha biti Cerkev. Ali je Cerkev karitativna ali pa je ni. Gre namreč za Jezusov slog, ki je svoje oznanjevanje Božjega kraljestva in njegove temelje postavil na ubogih, bolnih in celo grešnih ljudeh. Jezus se je razodel kot Beseda, ki ozdravlja, nasičuje s kruhom življenja, odpušča grehe in celo obuja od mrtvih. Ker je Jezus glava Cerkve, se Cerkev takšnemu slogu ne more odreči.
Vsaka škofija, ki je krajevna Cerkev, se sama v sebi mora vedno preverjati ali je karitativna in kako je karitativna. Škofija se namreč vedno nahaja pred neštetimi izzivi za karitativnost in nahaja se samo pred enim načinom, kako je lahko karitativna: vse delati, kot je delal Jezus. Tudi karitativnost vedno potrebuje budnost, ki ni samo v opravljanju dobrodelnosti, ampak je tudi v nenehnem preverjanju, kdo in kakšni smo Jezusovi učenci.
V berilu iz knjige preroka Izaija smo slišali, kako Izaija poudarja, da je naprej potrebno odpraviti zatiranje, iztezanje prstov in prevarljivo govorjenje in šele nato lahko lačnemu nudimo, kar imamo sami radi in nasičujemo potrte. Na kratko rečeno: Najprej poštenost in šele nato dobrodelnost. To dvoje pa kliče v bližino Gospoda, ki v nas posveti kot luč, ki preganja temine. Gospod napravi poštenost in dobrodelnost za neusahljiv vrelec, ki napaja dežele. Pošteni in dobrodelni ljudje so kot zazidalci razpok, ki so nastale med ljudmi in obnovitelji cest do bivališč, kjer prebivamo ljudje. Te ceste do bivališč so naši medsebojni odnosi, ki se dostikrat skrhajo ali celo pretrgajo in jih je potrebno nenehno popravljati. Pošteni in dobrodelni ljudje delajo življenje drugim lažje in bolj smiselno.
Prerok Izaija pa se ne ustavlja samo pri poštenosti in dobrodelnosti. Gre še korak naprej. In tako pride do bogočastja. Tukaj pa nastopi vera, ki poštenost in dobrodelnost spremeni v karitativnost. Cerkev je namreč od Judov povsem prevzela pomen Gospodovega svetega dneva. Za Jude je sveti dan sobota, za kristjane pa nedelja, ki je dan Gospodovega vstajenja od mrtvih. Na Gospodov sveti dan ali v nedeljo se ogibljem nepotrebnih poti, se ogibljem nepotrebnih poslov, se ogibljem nepotrebnih besed. Gospodov sveti dan posveti Gospodu človeka ? tudi človeške besede in tudi človeška dejanja (prim. Iz 58, 9b-14). Gospodov sveti dan je zato še posebej dan takšne karitativnosti, ki je sveta karitativnost. To pomeni, da v molitvi, pri sveti maši, v počitku in tudi v obisku ljudi, ki so v preizkušnji bolezni ali drugih stisk, posvetim Bogu sebe in vse te ljudi.
Jezus je napravil korak dlje od preroka Izaija. Stopil je do grešnega Levija. Povabil ga je, naj hodi za njim. Levi je pustil krivično pridobljeno bogastvo in šel za Jezusom. S svojimi učenci se je Jezus ustavil v Levijevi hiši, kjer je bil deležen počastitve in pogostitve pri mizi. Usesti se in biti z grešnikom ter jesti z njim - ni vseeno kdo to stori. Če grešnik sedi z grešnikom, to ne vzbuja dvomom in sumničenja. Če pošteni sedi z grešnikom pri mizi, pa sta dvom in sumničenje že tukaj. Farizeji so zato spraševali Jezusove učence, zakaj jedo in pijejo s cestninarji in grešniki? Jezus jim je dejal, da ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Ni prišel klicat k spreobrnjenju pravičnih, ampak grešnike (prim. Lk 5, 27-32). Iz tega Jezusovega klica se je rodil novi človek. Iz Levija se je rodil apostol in evangelist Matej.
Mirno lahko rečem, da je tudi naša škofijska Karitas v 10. letih delovanja prehodila pot, kot jo je predložil prerok Izaija in stopa tudi po poti, ki jo je prehodil Jezus. Bogu sem neizmerno hvaležen, da se naša škofijska Karitas zelo trudi za poštenost in takšno dobrodelnost, ki v moči Gospodovega svetega dneva, to je nedelje, postaja Bogu posvečena karitativnost. Bogu sem neizmerno hvaležen, da se naša škofijska Karitas posveča tudi ljudem, ki pri mnogih veljajo za neupravičene, da bi se jim Karitas približala in jim pomagala.
Tudi tako Karitas vsem oznanja: Ne potrebujejo pomoči samo tisti, ki so vredni pomoči. Pomoč potrebujejo tudi tisti, ki je naj ne bi bili vredni. Takšno logiko je težko sprejeti, kajti presega naša čutenja in naše umevanje, ki ne zmore najti vseh odgovorov na to, kdo je vreden in kdo ni vreden pomoči. Gre za več kot pomoč. Gre za spreobrnjenje mene, ki pomagam in gre za spreobrnjenje tistega, ki mu pomagam. Tukaj pa brez Jezusa ne gre. Samo Jezus je zdravnik in samo Jezus daje milost spreobrnjenja.
Na župnijski in na škofijski ravni Karitas zato potrebuje dobre voditelje, ki vse, kar delajo, delajo iz vere. Zahvaljujem se predsedniku naše škofijske Karitas, gospodu Jožetu Hozjanu in tajniku gospodu Jožetu Kocipru, da imata pri svojem delu najprej dolžnost do vere. Oba vlagata veliko napora, da bi tudi naša škofijska Karitas vedno bolj pomenila razodetje Jezusove skrbi in pozornosti do ljudi v raznoterih stiskah. Pri tem ne puščata ob strani duhovnikov in župnijskih Karitas ter sodelavcev in mnogih prostovoljcev, saj vas z veliko vztrajnostjo in pozorno vabita na pot poštenosti, posvečene karitativnosti in tudi pristopa do takšnih ljudi, ki naj ne bi bili vredni pomoči, a so prav zato še posebej potrebni pomoči. Vsem duhovnikom, njunim sodelavcem in prostovoljcem se zahvaljujem, da jima sledite in pomagate, da bi ljudje v soboški škofiji okusili Jezusovo skrb, pozornost in ljubezen. Levi je to okusil in postal je Matej. Tudi s pomočjo naše škofijske Karitas mnogi ljudje še vedno okušajo Jezusovo skrb, pozornost in ljubezen in nekateri celo postajajo novi ljudje: Življenje jim je postalo smiselno, ponovno so odkrili svoje dostojanstvo, nekateri so našli tudi vero. Ostati pri mitnici človeškega trpljenja in tudi greha je težko. Z Jezusom pa je to mogoče.
Dobri Bog naj blagoslavlja in ohranja našo škofijsko Karitas. Mati Marija pa naj jo varuje in spremlja!
- amen
msgr. dr. Peter Štumpf, soboški škof