Novomašnik Zoran Car

ponedeljek, 07.07.2014

Moje ime je Zoran Car. Z veseljem vsakomur povem, da prihajam iz čudovitih krajev, ki so posuti s polji in gozdovi - iz prekmurske župnije svetega Jožefa na Cankovi.
Rodil sem se 8. oktobra leta 1988. Družina Car se je takrat poleg očeta Branka, mame Marjete ter sina Silva povečala še za enega člana. Moje otroštvo je potekalo mirno in lepo. Osnovno šolo sem obiskoval na Cankovi. Najnežnejša leta smo preživljali pri stari mami. Že zelo zgodaj sem začutil veselje do glasbe. Vedno sem rad prepeval. Še posebej sem imel rad cerkvene ljudske pesmi, ki so mi tudi sedaj izredno pri srcu. Moj brat je nekoč za rojstni dan prejel čisto majhen sintetizator. Kar hitro sem ga prisvojil in nanj začel igrati. Kaj drugega kot meni ljube cerkvene pesmi. Ena izmed prvih je bila Lepa si, lepa, roža Marija. In tako sem skoraj vsak dan vadil in vadil. Predvsem iz veselja. Od vsega začetka sem občudoval in si želel igrati na orgle. Na tiste, iz katerih pride takšen mogočen zvok ? In res, enkrat po pouku sem zavil v cerkev. Kot vedno so me pritegnile tudi orgle. Takrat je prvič izpod mojih rok zazvenel orgelski glas. To veselje ni ugasnilo in še sedaj z radostjo kakšno zaigram.
 Ob koncu osnovne šole sem se moral odločiti, kje bom nadaljeval šolanje. Po krajšem premisleku in rahlih zapletih sem pristal na Živilski šoli Maribor.
Vseskozi, že od zgodnjega otroštva pa me je spremljalo veliko veselje do duhovniškega poklica. Že v prvem razredu sem postal ministrant. Ob takratnem župniku g. Antonu Fakinu sem se začel navduševati za duhovništvo. Leta so minevala, vse bolj se je približeval konec osnovne šole. Takrat se je tudi moj prvi ?duhovni voditelj? gospod Anton Fakin upokojil; bil je namreč že zelo bolan. Za njegovega naslednika je prišel na Cankovo gospod Andrej Zrim, ki je bil do tedaj župnik v Gornji Radgoni. V tamkajšnji župniji so bili sad njegovega oznanjevanja (mnogi) bogoslovci, ki so sedaj že povečini duhovniki. In kakor se za takega ?gojitelja? duhovnih poklicev spodobi, je tudi mene takoj, že prvi dan, nagovoril, če razmišljam kaj o duhovništvu. Moj odgovor je bil seveda pritrdilen. Takrat se je tudi začela zame bolj poglobljena pot, ki je peljala na steze do duhovništva. V času srednje šole sem bival v Slomškovem dijaškem semenišču. To so bila izredno lepa, ter tudi duhovno bogata leta. Ob ravnatelju dr. Francu Zorcu in spiritualu dr. Vladu Bizjaku sem se oblikoval. Včasih so bili težki trenutki, največkrat pa lepi in duhovno bogati. In sedaj, ko se oziram nazaj, sem Bogu zares hvaležen, da mi je bilo podarjeno tako čudovito obdobje odraščanja v semenišču in ob tako dobrih vzgojiteljih. Bil sem izmed peterice zadnjih, ki smo vstopili v malo semenišče, ki je imelo sedež v frančiškanskem samostanu. Tistega občutka se ne da pozabiti. Vsa veličina stavbe, notranji atrij, neposredna bližina bazilike Matere usmiljenja. Vsega tega ne doživi vsak. Res sem vesel, da sem imel tudi to izkustvo. Naj omenim še en dogodek, ki me je zaznamoval; to je ustanovitev nove škofije v Murski Soboti. Vsi prekmurski semeniščniki smo bili veseli in ponosni, da imamo svojo škofijo. Res, kar smo si prekmurski verniki tako dolgo želeli, smo dobili.
Po maturi sem se seveda brez pomislekov vpisal na Teološko fakulteto in v bogoslovno semenišče v Mariboru. Začela so se leta zelo konkretnih priprav na duhovniško poslanstvo. Celotni dnevni red ter vsi dogodki, ki so se odvijali v sklopu bogoslovnega semenišča, so imeli globlji pomen: pripraviti nas na duhovniško življenje. V bogoslovju sem bil zelo rad. Pomembno vlogo so imele tudi vsakoletne pastoralne prakse na različnih župnijah celotne mariborske metropolije. S tem smo razširili svoj pogled v pastoralno življenje in določene posebnosti posameznih pokrajin in škofij. Omeniti moram tudi leto 2012, ko je prišlo do osipa števila bogoslovcev. Ker nas je ostalo le deset, je prišlo do odločitve, da se ljubljansko in mariborsko bogoslovno semenišče združi. Pozitivno pri vsem tem je to, da se bomo duhovniki po celotni Sloveniji še bolj poznali in povezovali.
V družini smo vedno redno hodili k maši, večkrat smo tudi skupno molili. Prav lepo je bilo, ko se je naša celotna družina zbrala ob adventnem vencu in molila. Tako smo se lepo pripravili na božične praznike. In še veliko takih lepih spominov me veže na družino. Predstavlja mi kraj, kjer smo njeni člani povezani, kjer je zaupanje, pomoč. Predstavlja mi kraj, kamor se lahko vedno zatečem, kjer je sočutje in tolažba. Predvsem pa je tudi moj dom, varno gnezdo, kamor se lahko vedno znova zatečem.
Kakor sem že povedal, sem bil vrsto let ministrant. Zadnja leta sem tudi sodeloval s prebiranjem Božje besede. Ko ni bilo organista, sem sodeloval na ta način, predvsem pa sem kot semeniščnik poslušal, če sem res poklican za duhovnika. Zelo rad pa imam romanja in romarske poti. Z župnijo in bogoslovjem smo obiskali skoraj vsa večja romarska božjepotna središča v Sloveniji in Evropi. V spominu mi ostaja Češka z Velehradom, pa Slovaška. Predvsem se rad spominjam Poljske in njihovega narodnega središča Čenstohove. Čudovita je Nemčija in Avstrija. Najbolj sem pa vesel, da sem lahko obiskal Lurd, pa tudi grob lurške vidkinje Bernardke v Neversu. Rim, Ars, Liselux, Padova, Fatima in še dolgo bi lahko našteval. Na takih mestih sem poživljal svojo vero, ob pogledu na množice trpečih, bolnih ostarelih, kako zaupno molijo in se priporočajo, pa tudi svojo poklicanost.
Ves čas semeniškega odločanja sem namenil temu, da  bi spoznal, če sem poklican nadaljevati pot v duhovništvo. Ta sveti poklic mi predvsem pomeni osrednjo nalogo: prinašati ljudem Kristusa. Navdušuje me evharistija, bogoslužni obredi mi predstavljajo nekaj izjemno velikega. Vse to, kar sem čutil že v otroštvu, se je izkazalo, da je res. Zaslišal sem klic, odločil sem se in zadaj sem prišel do točke, kjer se nadaljuje nova pot ? pot še bolj poglobljene hoje za Gospodom v duhovništvu, skupaj z brati in sestrami, ki mi bodo zaupani.
Ko razmišljam o duhovništvu, mi pridejo na misel mnogi ljudje, ki imajo pomisleke glede smiselnosti duhovniške službe in celibata, ljudje, ki trdijo, da je Cerkev le človeški konstrukt in vera nesmiselna zabloda. Zavedam se, da se taka miselnost iz dneva v dan povečuje tudi med ljudmi, ki se imajo za katoličane. Ravno to dejstvo mi vedno bolj potrjuje prepričanje, kako nujno je sredi sveta živeti evangelij in verovati z vsem srcem. Ta naloga je nujna za vse nas, ki se trudimo izpolnjevati Božjo voljo vsak v svojem poklicu in stanu. Ravno tam lahko mnoge s svojim zgledom zaupne vere pridobimo in povabimo k posnemanju. Tu nas lahko močno nagovori tudi vodilo naslovnega papeža Benedikta XVI.: Sodelavci Resnice (cooperatores veritatis). Vsi verniki smo namreč sodelavci sredi sveta, sodelavci za Resnico, ki je Bog. Če smo sodelavci, se tudi po svojih najboljših močeh potrudimo za skupni blagor. Kako lepo se vidi takšno sodelavstvo po mnogih župnijah, kjer toliko sodelavcev ve, kaj je njihov cilj pomoči in dela: poveličanje Boga v bratih in sestrah. Duhovnik sam ne more ničesar. Če pa so okrog njega dejavni in zavzeti sodelavci, pa lahko skupno storijo marsikatero veliko stvar, da se zavest in veselo sporočilo o Resnici ? Bogu širi in tako posvečuje zmerom večji krog ljudi.
Če je naš odnos do Boga zaupljiv in prijateljski, se nimamo česa bati. On nam bo pomagal, nebeška mati Marija pa nas bo sprejela pod svoje varstvo ter posredovala za nas.

Največji vzor: Jezus Kristus
Najljubša knjiga: veliko jih je
Najprivlačnejši svetnik: sv. Janez XXIII.
Najlepša cerkev: bazilika sv. Ane v Alt Öttingu
Najlepši svetopisemski izrek: Ps 120: Željno se oziram v višave, odkod mi pride rešitev. Pomoč mi prihaja od Gospoda, ki je ustvaril nebo in zemljo.
Najlepša pesem: Marija, Mati ljubljena

Zoran Car - novomašnik

Objavljeno: Poti k Bogu št. 84