Misijon v Mozambiku

četrtek, 11.07.2013

Nekdanja škofova veoučenka, sedaj laična misijonarka v Mozambiku, Karmen Košutar iz Maribora, škofu dr. Petru Štumpfu pošilja poročilo svojega misijonskega delovanja. 

In spet se oglasam. Vmes me dolgo casa ni bilo tukaj, sem prezivela skoraj 1 mesec v bolnici z eno puncko iz nase hise, Gracindo, ki je morala opraviti operacijo na srcu. Ker ji je mama umrla, je potrebovala nekoga, ki bos skos z njo tam in sem vlogo mame prevzela jaz. Ze veckrat sem hodila z njo na preglede v Maputo, v privatno kliniko, kjer je bila tudi operirana - INSTITUTO DO CORAÇ?O. Ustanovila jo je portugalska kardiologinja, ki je opazila, da se veliko otrok rodi s prirojeno srcno napako. Meni so povedali, da je to baje zaradi manioke. Ce mame v nosecnosti jedo veliko manioke (obstajajo obmocja, kjer je manioka osnovno zivilo in jo jedo vsak dan), se srce otroka ne razvije dobro. Ta klinika je najboljsa v Mozambiku, zaposlenih je veliko tujcev. Imajo pa tudi vsakomesecne misije zdravnikov iz Evrope, ki pridejo za 1 teden in operirajo najhujse primere. V bolnici je res veliko otrok, taksnih malih, ki so stari sele nekaj mesecev pa do Gracindine starosti, pribl 10 let. Vsi so zelo, zelo suhi. Vedno, ko je bil cas obroka, smo mame imele borbo s svojimi otroci, ker noben noce jest. Vsi so tudi malo zaostali v rasti.

Za Gracindo se je vse supaj zdelo kot zabava,vedno se je veselila odhoda v bolnico, kot da gre na izlet, najtezje pricakovan pa je bil dan operacije. Mislim, da se ni zavedala v kaksni zivljenjski nevarnosti je bila, pa tudi bolje je tako. Na dan operacije je bilo zelo hudo, jaz sem lahko sla k njej ze takoj, ko je prisla iz operacijske sobe. In sem se skoraj onesvestila tam. Zame je bilo prvic, da sem nekoga videla v zivo v taksnem stanju, polna cevk, se krvava, in najhuje je bilo ko se je zacela prebujati in jokati, kako jo vse boli in si je nervozno hotela odtrgati vse cevke. Cez nekajminut je nazaj zaspala. Zacela je zelo nenevadno glasno dihati, skoraj podobno smrcanju, nenadoma se ji je srcni utrip zelo upocasnil. Zdravniki so me poslali ven, me je bilo zelo strah, da se ne bi kaj zakompliciralo. Cez kaksno uro sem lahko prisla nazaj noter in hvala Bogu je bilo vse vredu. Ponoci je skos jokala, komaj je govorila, sledilo je veliko napornih dni, predvsem za Gracindo, pa tudi zame.
 
Na dan operacije, so me zvecer poklicali iz Namaache in mi sporocili, da je umrla Neima, dekle iz nase hise. Na zacetku solskega leta je skos jamrala, da se slabo pocuti, da nima moci. Veckrat sem jo peljala v bolnico. Tam so mi rekli, da se je lani ze zdravila za tuberkulozo, zato je mozno, da se ni do konca pozdravila in naj jo posljemo nazaj v bolnico, kjer so bolniki s tuberkulozo. Sedaj po 7 mesecih v bolnici je umrla. Res je bil tezak dan.
Naslenje dni v bolnici je Gracinda hitro okrevala. Bila je v sobi s se 4 drugimi otroci. Zelo se je spoprijateljila z malim fantkom, Gift, star 4 leta, zgledal pa je kot da ima samo 1 leto. Zaradi srcnih tezav je bil ves moder, usnice, jezik, nohti.. Bil je ze 2 meseca v bolnici, njegovi mami se vec ni dalo, bila je malo nemarna, zato sem se jaz veliko ukvarjala z njim. Ko je moral vzet zdravila, je bil vedno problem, kadar so mu hoteli dan plenico, pri hranjenju, so medicinske sestre kar mene poklicale, naj mu jaz dam, ker drugace ni slo. Drugi starsi so mi govorili, da lahko gre kar z mano domov, ker sem jaz njegova prava mama.
 

Z Gracindo sva po 10 dneh operacije lahko sle domov, ker je izredno hitro okrevala. Po operaciji sva 2 tedna morali hoditi vsake 2 dni na preglede, zdaj pa samo se na 2 tedna. Pravijo, da je zelo vredu, zato mislim, da bodo ti pregledi vedno redkejsi. Zmeraj sva sli pogledat najine cimre, ki so se vedno bili v bolnici. Na zadnjem obisku, je bilo cudno, ker Gifta in njegove mame ni bilo v sobi sem vprasala kje sta in so mi povedali, da je dan po operaciji umrl. Se ena smrt v tako kratkem casu. In potem mi je rekla Gracinda naj se ne sekiram, ker sem mu bila zelo vsec in zdaj v nebesih misli na mene.
 
Minil je eden najpomembnjesih dni za Mozambicane, 25. Junij, dan osvoboditve od kolonializma. Velik pranik, same cage, feste. In na posebne dni, se tudi meni dogajajo posebne stavri. V hisi sem nasla neko napravo z 2 rockama in kolesci, sem predvidevala, da je za trebusnjake, po prvem poskusu sem z vso tezo padla da spodnjo ustnico, ki sem si jo preluknjala z zgornjim zobom. K sreci ni samo glava trda, ampak tudi zobje, tako da se zob se ni zlomil, ampak ustnica pa razklana. Nisem mogla ne jesti, ne piti, govorit, smejat, nic..  Nasledji dan mi je ustnika se bolj otekla, dobila sem visoko vrocino in bolecine po vsem telesu, najbrz sem staknila kaksno infekcijo in tako sem bila 1 teden v postelji, da so konjske tablete, ki sem jih dobila v tukajsnji bolnici zacele delovati. Vmes je bil se moj rojstni dan, so mi punce v hisi pripravile torto, darila, ki so jih same izdelale, petje, ples..zvecer so me kolegi poklicali, ce lahko pridem ven in itak da ne, sem bila se cisto boga. In naj pridem vsaj za malo. OK. In presenecenje, zbrala se je cela ekipa ljudi so mi igrali na bobne, peli, plesala, nardili mini spektakel s capoeiro, rej je bilo fajn, skoda, da sem bila tako bolana. Ampak saj bo se vec afriskih rojstnih dni.
 
 
Prejsni teden je prisla skupina 6 prostovoljcev iz Slovenije + 1 crnogorec. UUUU kaksno veselje, malo domacnosti, mi je kar toplo ratalo pri srci. Fajn je ker tukaj v hisi rabimo veliko pomoci. 2 izmed njih Jana in Kristina, sta medicinki, kar nam ful fajn pride, sploh ker imajo punce toliko bolezni, okuzb, usi, glivic, ni da ni, da jih sploh nimam casa vseh vozit v bolnico, tako da, kar se bolnice tice imam vsaj malo mira.. Eva in mateja sta pedagosko usmerjeni in pomagata vrtcu in popoldanskem ucenju, Maja, ki je bila tuakj ze prejsnje leto pa se ukvrarja z vsem mogocim, crnogorec Pavel pa je odgovoren za sportne dejavnosti. Vodja Marko vse pridno spremlja, fotografira, dokumentira in sproti objavlja na blog, ce koga zanima: http://www.salezijanec.blogspot.com/
Punce gredo ob koncu prihodnjega tedna spet na pocitnice za 2 tedna. V tem casu sem si zamislila projekt, ki ga bova s Katarino placali z denarjem, ki sva ga zbrali ob odhodu. Zamislila sem si ureditev igrisca, ki ga imamo tukaj. Opremili bi ga z veliko starimi gumami, pisano pobarvanimi iz katerih se da veliko narediti, razne ovire, plezala, gugalnice. Zraven pa se ureditev sportnega igrisna, obnovitev crt na igriscu in nakup opreme, ki manjka, mreze za odbojko, nogomet, zoge.ipd. Objavim kaksno sliko ko bo izdelek koncan. Do takrat pa vse lepo.

Karmen Košutar, laična misijonarka