Velika Polana: Duhovna obnova sodelavcev Karitas

sobota, 26.01.2013

DUHOVNO OBNOVO SODELAVCEV KARITAS murskosoboške škofije smo v soboto, 26. januarja 2012, pripravili v Domu Danijela Halasa v Veliki Polani. Pričeli smo ob 8.45 uri z duhovnim uvodom ravnatelja Škofijske karitas Murska Sobota g. Simonom Slano ter petjem Angelovega češčenja.

Že pred začetkom smo se soočili z nadvse velikim zanimanjem tokratne duhovne obnove, saj se nas je na naše veliko presenečanje tokrat zbralo še enkrat več kot običajno. Kar sto dvajset vestnih sodelavcev Karitas, si je želelo obnoviti energijo.

Veselje v sožitju je naše karitativno geslo, pod katerim se v letu vere zbiramo pri iskanju poti do bližnjega. Ob negotovih časih moramo biti sodelavci Karitas pripravljeni dajati odgovore na izzive časa in v teh težkih časih rasti v spoznavanju vse zahtevnejših poti do bližnjega. Le-te nam je odkrival g. Matej Kobal, ravnatelj Škofijske karitas Koper. Pod zgovornim naslovom ?S sočutjem in z znanjem do bližnjega?, nas je navduševal za še boljše delovanje v Karitas. Poudaril je, da se za celovito in dobro delovanje v Karitas moramo truditi pri uravnoteženju med empatijo in znanjem. Zanemarjenje enega siromaši Karitas. Sočutje ima mesto bolj na osebni ravni; osebna drža, motivacija, kot pa pri organizirani ravni v Karitas. Pri nekaterih kristjanih se sočutje obrne v svoje nasprotje, ko se v celoti prenesejo samo na duhovno raven, ki ji zmanjka razumske komponente in konkretnega dejanja, ki je odgovor na potrebo človeka ? pietizem. Kako graditi sočutje nam je predavatelj plastično predstavil, da se je najbolje postaviti v mokasine sočloveka v stiski. Pri empatiji želimo videti Kristusa v drugem, oziroma ga želimo videti s Kristusovimi očmi. Če namreč ?povabimo Boga za sodelavca?, bomo postali tudi njegov sodelavec in bomo lažje in bolje znali odgovoriti na stisko bližnjega. Za dobro delo v Karitas moramo zavestno vključiti razum. Do znanja in stroke moramo graditi zdrav odnos. Stroke ne smemo omalovaževati. Sami se moramo stalno izpopolnjevati. Ko pa ugotovimo, da naše znanje ne zadovoljuje za reševanje stiske bližnjega, se moramo obrniti na strokovnjake. Ob tej ugotovitvi je tudi naša priložnost širiti našo mrežo sodelavcev s strokovnjaki. Vendar pa tu obstaja realna možnost, da izgubimo cilj ? Karitas. S sočutjem in z znanjem do bližnjega se bomo lažje in bolje približali, če bomo naše delo v Karitas tudi načrtovali. Pri načrtovanju moramo vedeti, kdo smo in kaj nam je pomembno, ter kakšne so razmere, v katerih živimo in kaj imamo na razpolago. Odločiti se moramo, čemu se bomo posebej posvetili in kaj hočemo s tem doseči ter doreči, kako to tudi storili. Načrt naj bo natančen, merljiv, dosegljiv, časovno dorečen in v skladu z namenom.

Po predavanju smo se okrepčali z dobrotami, ki so jih pripravili sodelavci ŽK Velika Polana, ter z ogledom prostorov, ki jih ureja Škofijska karitas v tretjem nadstropju Doma Danijela Halasa.

V drugem delu smo se seznanili s tekočimi nalogami (evropska hrana naj bi bila marca, junija in oktobra, letnimi poročili, programi, ?). Dr. Marija Sraka je predstavili svetovalnico, ki želi pomagati ljudem v duševnih in drugih stiskah. Kot je povedala, je šest do sedem strokovnjakov iz različnih področij (psihiatrija, psihologija, medicina, ?) pripravljenih pomagati sočloveku v stiski.

V tretjem delu smo se v župnijski cerkvi ob izpostavljenem Najsvetejšem okrepčali še ob Božji besedi in zapeti pesmi. Adoracijo pred Najsvetejšim je vodil g. Simon Slana, ravnatelj Škofijske karitas. G. Matej Kobal pa je bil na razpolago v spovednici.

V četrtem delu našega srečanja pa smo vsi navzoči zelo aktivno sodelovali, ko smo se krepčali z zelo okusnim bogračem v jedilnici Doma Danijela Halasa.

Menim, da smo si sodelavci v Karitas na tem duhovnem srečanju nabrali veliko energije za vse zahtevnejše izzive pri iskanju poti do bližnjega.

Besedilo: Jožef Kociper, tajnik Škofijske karitas

Foto: Simon Slana, ravnatelj ŠK

FOTOGALERIJA