2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 januar februar marec april maj junij julij avgust september oktober november december |
Božič - škofov nagovor
torek, 25.12.2012
Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa pri sv. maši v stolnici na praznik Gospodovega rojstva, 25.12.2012, leto C
Dragi bratje in sestre!
Evangelist Janez izpove najglobljo veroizpoved, ki jo človek sploh lahko izreče: ? V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela? (Jn 1, 1-5).
Evangelist Janez izpostavi nekaj zelo pomembnega: Ta svet Jezusa kot Boga ni sprejel. Čeprav je Jezus Beseda, ki je od vekomaj Bog in je po tej Besedi vse nastalo, se je kot človek moral roditi na poljanah v hlevu in ne v človeškem bivališču. Rodil se je zunaj mesta in pozneje umrl zunaj mesta. Njegov prihod med nas, ki je spremenil zgodovino in celo pomeni datiranje časa pred in po njegovem rojstvu, se je zgodil zunaj človeške družbe in civilizacije.
Pastirji, ki so čuvali črede zunaj na poljanah in se greli ob ognju, so prvi prišli do novorojenega Jezusa in ga počastili. Bog je po angelu najprej povabil k sebi tiste od zunaj. Oni od znotraj ali ljudje iz betlehemskih domov, Nazarečani in Jeruzalemčani so mnogo pozneje sprejeli Jezusa kot sonarodnjaka in samo nekateri kot Boga. Rekli bi, da civilizacija zamuja pred obrobjem. To se dogaja še danes. Zahodni, sedaj kapitalistični svet, se Jezusu odpoveduje, čeprav ga je pred stoletji sprejel. Kapital in institucije povezane z njim niti slišati nočejo o Jezusu. Preprosto ne vedo, kaj z Njim početi. Tisti deli človeštva, ki jih pestijo preizkušnje, revščina ali pa so šele v razvoju, pa Jezusu na široko odpirajo vrata.
Tudi med nami je dosti mest, ki pred Jezusom zapirajo vrata. Toda to ne pomeni napredka. Nagnati Jezusa iz svojega srca ne pomeni biti bolj napreden ali bolj človeški. Pomeni osiromašenje duha, zasužnjenost od kulturnih predsodkov in avtoritarnih ideologij.
Bog je Duh. Bog je svoboda. Bog je prihodnost. Kdor mu odpre vrata srca, jih odpre za čudeže solidarnosti, nesebičnosti in upanja.
Angel je pastirje pomiril: ?Ne bojte se? (Lk 2, 10)! Povabil jih je, naj gredo v hlev počastit Odrešenika in potem naj ga oznanjajo tistim, ki ga še niso srečali. Pastirji so bili neuki, nepoučeni, celo grešni. Njihove omejenosti in nepopolnosti so bile očitne. Toda Bog prav takšne ljudi pošilja oznanjat betlehemski dogodek. Nobeno modroslovje, nobena znanost, še manj ekonomija in gospodarstvo, skratka nič kar je veličastnega in mogočnega, ne more sprejeti resnice, da se je Bog rodil v hlevu. To so lahko dojeli samo pastirji. Prav njihove revne zmožnosti Bogu zadoščajo, da jih usposobi za prve znanilce veselega dogodka. Evangelist Janez opozarja, da samo Bog lahko daje moč, da sprejmemo medse Jezusa. To je dar vere. Jezusa je mogoče sprejeti samo z vero. Samo v luči vere lahko v njem spoznamo Boga in v Njem srečamo Odrešenika človeštva.
Zakaj še danes praznujemo božič? Zato, ker Bog nagovarja otroke, da se veselijo novorojenega Deteta v jaslicah, nagovarja starše, da jim omogočijo božično praznovanje, nagovarja preproste in čiste v srcu, da se božiča veselijo. Jezusa ne puščajo zunaj, ampak ga vabijo v veselje svojega srca.
Zelo smešno je praznovanje nenavadnega dedka Božička, ki razsipava darove po ameriški celini in se je preselil tudi v Evropo. Hoče biti konkurent Jezusu v jaslicah. Ker pač revščina in preprostost jaslic bodejo v oči, jih pod mnogimi božičnimi drevesci ni. Zato je potrebno imeti Božička, da pomirja vest in daje dovoljenje za praznovanje božiča vsem, tudi tistim, ki z Jezusom ne zmorejo ali pa nočejo imeti opravka.
Pred nekaj dnevi sem bral pripoved, ki govori, kako se je Jezus znašel sredi današnjega praznovanja božiča. Jezus sam to pripoveduje, recimo tudi danes:
?Kot veste, pred mnogimi leti, so ljudje pričeli slaviti moj rojstni dan. Na začetku se je zdelo, da razumejo to, kar slavijo in se mi zahvaljujejo za vse, kar sem za njih storil. Toda danes je malo teh, ki še razumejo pomen mojega rojstva. Spomnim se lanskega rojstnega dne. Ljudje so na veliko slavili.
Mize so se šibile od dobrot, vse je bilo okrašeno?Toda mene niso povabili. V nekem trenutku je vstopil v sobo starec z belo brado, oblečen v rdečo obleko. Utrujen je sedel na fotelj. Vsi so se zgrnili okrog njega, kot da je on slavljenec. Natanko ob polnoči so nazdravili, se objemali, si čestitali. Tudi jaz sem stegnil roke, da bi bil deležen čestitk. Pričakoval sem, da me bo kdo objel. Toda nihče me ni niti opazil. Nato so en drugemu poklanjali darila. Tudi jaz sem pristopil z željo, da bi mi kaj podarili. Pa zame darila ni bilo. Dojel sem, da sem tukaj odveč. Tiho sem odprl vrata in brez pozdrava odšel.?
Božič je družinski praznik. To je res. Še prej pa je božič verski praznik. Brez verskega sporočila o Jezusovem rojstvu božiča ni in ne more biti. Božič brez Jezusa pomeni intelektualno zavajanje in duhovno osiromašenje, ki se med ljudmi z lahkoto in naglico širi tam, kjer dobrine dobivajo prednost pred krščanskim sporočilom jaslic.
Papež Benedikt XVI. zelo močno svari pred izvotljenjem pomena božičnega praznika. Kristjani smo v tem zmedenem svetu odgovorni, da Jezusa pripeljemo nazaj v božič. Pripeljati ga moramo iz obrobja brezbrižnosti, nezainteresiranosti v središče zanimanja in hrepenenja človeških src. Komercialno in potrošniško praznovanje z ameriškim Božičkom ohlaja človeška srca. Takšen Božiček nam ne more potešiti skrivnostnih in čudovitih hrepenenj po Božji bližini in varstvu, gotovosti in blaženi sreči.
Vloga novorojenega Odrešenika je v svetem pismu in celo zgodovinsko zelo jasna. Že sedemsto let pred njegovim rojstvom, v času preroka Izaija, ki je živel v Jeruzalemu, so ljudje trepetali in se bali. Grozila jim je nevarnost invazije mogočne asirske vojske.
Zapustili so živega Boga in častili malike. Preroka Izaija jih je opozarjal, da morajo svoje poti obrniti stran od krivic, zapustiti malike in ponovno sprejeti Boga. Ljudi je zajel strah. Niso vedeli, kje naj iščejo pomoč in rešitev. Panika je bila tako grozna, da je Izaija moral miriti ljudstvo. Iz teme obupa jih je vodil k luči upanja. Glasnik, ki je prihajal v Jeruzalem, ni oznanjal prihod asirske vojske, temveč veselo novico.
Oznanjal je rešitev: Bog se vrača med ljudi. Jeruzalem ne bo več razvalina, kajti Bog ga bo prenovil. Obrambno moč Boga bodo lahko videla vsa ljudstva (prim. Iz 52, 7-10).
Izaijeva prerokba se tako izpolnjuje z Jezusovim rojstvom. In mi se danes tega veselimo. Jezus nam prinaša varnost in gotovost, da je Bog z nami. Nikdar nas ne bo zapustil. Nismo sirote. Postali smo Božji otroci, zato smo v Božjem varstvu. Bog skrbi za nas. Nad nami bedi noč in dan.
Voščim Vam, da bi se lahko danes, na božič, osebno srečali z Jezusom in v Njem našli veselje in mir, ki dajeta smisel naši prihodnosti.
Blagoslovljen Božič in blagodejno leto 2013 Vam želim.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof