Škofija Murska Sobota
Škofija Murska Sobota

SPLETNE POVEZAVE ŽUPNIJ

MISEL DNEVA

"Vera v Jezusa Kristusa, ki je v sveti hostiji naš prijatelj, naš brat, še več, naša hrana." B. sl. Danijel Halas

Božja beseda


Vir: www.hozana.si

ANKETA

Katere po vrsti so Stopinje 2022?
  30
  40
  48
  50
  51
  52
  60
rezultati anket

2006  2007  2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016  2017  2018  2019  2020  2021  2022  
januar  februar  marec  april  maj  junij  
julij  avgust  september  oktober  november  december  

Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI.

petek, 04.11.2011


Apostolsko pismo papeža Benedikta XVI. z naslovom Vrata vere


Papež Benedikt XVI. je 11. oktobra 2011 v obliki motu propria predstavil apostolsko pismo z naslovom Vrata vere (Porta fidei), s katerim je razglasil leto vere, ki bo potekalo med 11. oktobrom 2012 in 24. novembrom 2013. 


1. »Vrata vere« (Apd 14,27), ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj (prim. Jn 17,22), vključiti v svojo slavo. Izpovedovati vero v Sveto Trojico – Očeta, Sina in Svetega Duha – pomeni verovati v enega Boga, ki je Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8): Očeta, ki je ob polnosti časov poslal svojega Sina za naše odrešenje; Jezusa Kristusa, ki je po skrivnosti svoje smrti in vstajenja odrešil svet; Svetega Duha, ki Cerkev skozi stoletja vodi v pričakovanju Gospodovega vnovičnega prihoda v slavi.


2. Vse od začetka svoje službe kot Petrovega naslednika sem omenjal potrebo po ponovnem odkritju poti vere, da bi vedno bolj jasno izpostavil radost in prenovljeno navdušenje nad srečanjem s Kristusom. V pridigi pri sveti maši na začetku papeževanja sem rekel: »Cerkev kot celota in pastirji v njej morajo tako kot Kristus stopiti na pot, da bi ljudi izpeljali iz puščave v kraje življenja, v prijateljstvo z Božjim Sinom, s Tistim, ki nam podarja življenje, in sicer življenje v polnosti« . Kristjane pogosto bolj skrbijo socialne, kulturne in politične posledice njihovega dela, pri čemer vero razumejo kot samo po sebi razvidno predpostavko sožitja. Dejansko pa ta predpostavka ne samo, da ne drži več, ampak se jo pogosto celo zanika.  Medtem ko je bilo v preteklosti mogoče prepoznati enotno kulturno tkivo, ki so ga ljudje široko sprejemali v njegovem sklicevanju na vsebine vere in iz nje izhajajoče vrednote, danes temu v obsežnih delih družbe ni več tako zaradi globoke verske krize, v katero so zašli mnogi ljudje.


3. Ne moremo se sprijazniti s tem, da bi se sol pokvarila in bi luč ostala skrita (prim. Mt 5,13–16). Tudi današnji človek lahko znova doživi potrebo po tem, da se tako kot Samarijanka odpravi k vodnjaku poslušat Jezusa, ki vabi k veri Vanj in k zajemanju iz njegovega vodnjaka, v katerem teče živa voda (prim. Jn 4,14). Znova moramo odkriti navdušenje nad tem, da se hranimo z Božjo Besedo, ki jo zvesto posreduje Cerkev, in s Kruhom življenja, ki je dan v živež vsem njegovim učencem (prim. Jn 6,51). Jezusov nauk enako močno odmeva tudi v naših dneh: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje« (Jn 6,27). Vprašanje, ki so si ga postavljali njegovi poslušalci, je isto tudi za nas v današnjem času: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« (Jn 6,28). In Jezusov odgovor poznamo: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29). Verovati v Jezusa Kristusa je torej pot, po kateri dokončno pridemo do odrešenja.


4. V luči vsega tega sem se odločil razglasiti leto vere, ki se bo začelo 11. oktobra 2012, ob 50. obletnici začetka II. vatikanskega cerkvenega zbora, končalo pa se bo na praznik Kristusa, kralja vesoljstva, 24. novembra 2013. Dne 11. oktobra 2012 bo minilo tudi dvajset let od objave Katekizma Katoliške Cerkve, ki ga je dal objaviti moj predhodnik, blaženi Janez Pavel II.,  z namenom pokazati vsem vernikom moč in lepoto vere. Ta dokument, ki je pristen sad II. vatikanskega cerkvenega zbora in je bil napisan s sodelovanjem celotnega škofovskega zbora Katoliške Cerkve, je izredno zasedanje Sinode škofov leta 1985 priporočilo kot orodje v službi kateheze.  Za mesec oktober 2012 sem sklical tudi splošno zasedanje Sinode škofov na temo: Nova evangelizacija za posredovanje krščanske vere. To bo ugodna priložnost za usmeritev celotnega cerkvenega občestva v obdobje posebnega razmisleka in vnovičnega odkrivanja vere. Cerkev pa tokrat k obhajanju leta vere ni poklicana prvič. Moj predhodnik, božji služabnik Pavel VI., je leta 1967 napovedal podobno leto, da bi obeležil spomin na mučeništvo apostolov Petra in Pavla ob 1900-letnici njunega mučeništva. Zamislil si ga je kot slovesen trenutek, ko bi po vsej Cerkvi prišlo do »pristne in iskrene izpovedi iste vere«; poleg tega pa je želel, da bi bila ta vera potrjena na »individualen in skupen, svoboden in zavesten, notranji in zunanji, ponižen in iskren«  način. Mislil je, da se bo tako lahko vsa Cerkev »zavedla svoje vere, jo poživila, prečistila, potrdila in izpovedala« . Veliki preobrati, do katerih je prišlo v tistem letu, so še bolj izpostavili nujnost obhajanja take pobude. Ta se je končala z Izpovedjo vere Božjega ljudstva,  ki je pokazala, kako bistvene vsebine, ki že stoletja sestavljajo bogastvo vseh vernikov, potrebujejo potrditev, razumevanje in poglobitev na vedno nov način, da bi verujoči verodostojno pričevali v zgodovinskih okoliščinah, ki se razlikujejo od tistih v preteklosti.


5. Moj predhodnik je to leto razumel kot »pokoncilsko posledico in potrebo« , zavedajoč se hudih težav svojega časa, zlasti kar zadeva izpovedovanje vere ali njeno pravilno razlago. Menil sem, da bi bila razglasitev leta vere ob 50. obletnici odprtja II. vatikanskega cerkvenega zbora lahko ugodna priložnost za razumevanje, da besedila, ki so nam jih zapustili koncilski očetje, po besedah blaženega Janeza Pavla II. »ne izgubljajo niti svoje vrednosti, niti svoje privlačnosti. Brati jih je treba na ustrezen način, znotraj cerkvenega izročila ... Bolj kot kdaj koli prej čutim dolžnost, da pokažem na koncil kot na veliko milost, od katere je imela Cerkev korist v 20. stoletju: v njem nam je ponujen kompas za orientacijo na poti skozi stoletje, ki se odpira pred nami«.  Tudi sam nameravam močno poudariti, kar sem zatrdil glede koncila nekaj mesecev po svoji izvolitvi za Petrovega naslednika: »Če ga beremo in sprejemamo v luči ustrezne hermenevtike, lahko postane velika spodbuda za vedno potrebno prenovo Cerkve«. 


6. Cerkev se prenavlja po življenjskem pričevanju vernikov. Kristjani so v svojem življenju v svetu poklicani izžarevati Besedo resnice, ki nam jo je zapustil Gospod Jezus. Cerkveni zbor je v dogmatični konstituciji o Cerkvi zatrdil: »Medtem ko je bil Kristus 'svet, nedolžen, neomadeževan' (Heb 7,26) in ni poznal greha (prim. 2 Kor 5,21), temveč je prišel le v spravo za grehe ljudstva (prim. Heb 2,17), pa ima Cerkev v svoji sredi grešnike, je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem. Cerkev 'nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga' in oznanjuje Gospodov križ in njegovo smrt, dokler Gospod ne pride (prim. 1 Kor 11,26). Krepi pa se v moči vstalega Gospoda, tako da s potrpežljivostjo in ljubeznijo zmaguje nad svojimi notranjimi in prav tako zunanjimi bridkostmi in težavami, in da na svetu, čeprav v sencah, vendar zvesto razodeva njegovo skrivnost, dokler se ne bo na koncu razodela v polni luči.«

Leto vere je s tega vidika povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju h Gospodu, edinemu Odrešeniku sveta. Po skrivnosti svoje smrti in vstajenja je Bog razodel polnost Ljubezni, ki rešuje in kliče ljudi k spreobrnjenju življenja prek odpuščanja grehov (prim. Apd 5,31). Po prepričanju apostola Pavla ta Ljubezen uvaja človeka v novo življenje: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja« (Rim 6,4). Po veri to novo življenje oblikuje celotno človekovo bivanje po vzoru korenite novosti odrešenja. Glede na njegovo svobodno razpoložljivost se človekove misli, čustva, miselnost in obnašanje počasi prečiščujejo in preobražajo na nikoli docela dopolnjeni življenjski poti. »Vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5,6), postaja novo merilo razumnosti in delovanja, ki spreminja vse človekovo življenje (prim. Rim 12,2; Kol 3,9–10; Ef 4,20–29; 2 Kor 5,17).

7. »Caritas Christi urget nos« (2 Kor 5,14): Kristusova ljubezen napolnjuje naša srca in nas žene v evangelizacijo. On nas danes tako kot takrat pošilja v svet, da bi oznanjali njegov evangelij vsem ljudstvom zemlje (prim. Mt 28,19). Jezus Kristus po svoji ljubezni priteguje k sebi vse ljudi. V vseh časih kliče Cerkev in ji izroča nalogo oznanjevati evangelij skozi nenehno aktualno poslanstvo. Zato je tudi danes potrebno bolj prepričano cerkveno prizadevanje za novo evangelizacijo, da bi znova odkrili radost verovanja in našli navdušenje za posredovanje vere. V vsakdanjem odkrivanju njegove ljubezni zajema moč in živahnost misijonarsko prizadevanje vernikov, ki ne sme nikoli izginiti. Vera namreč raste, kadar jo živimo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo posredujemo naprej kot izkušnjo milosti in radosti. Vera nas napravlja rodovitne, saj širi srce v upanju in omogoča, da ponudimo prepričljivo pričevanje. Odpira srce in um tistih, ki prisluhnejo in sprejmejo Gospodovo povabilo k pripadnosti njegovi Besedi, da bi postali njegovi učenci. Kot dokazuje sv. Avguštin, se verniki »krepijo z vero.«  Sveti škof iz Hipona je imel tehtne razloge, da se je izrazil na tak način. Kot vemo je bilo njegovo življenje eno samo neprekinjeno iskanje lepote vere, dokler se njegovo srce ni spočilo v Bogu.  Številni njegovi spisi, v katerih pojasnjuje pomen verovanja in resničnost vere, še danes predstavljajo bogastvo brez primere in omogočajo mnogim ljudem, ki iščejo Boga, da najdejo pravo pot do 'vrat vere'.

Vera raste in se krepi samo skozi verovanje. Ni druge možnost za dosego gotovosti glede lastnega življenja kot prepustiti se vedno bolj v roke ljubezni, ki je toliko večja, kolikor bolj izvira iz Boga.


8. Ob tej priložnosti želim povabiti sobrate škofe z vsega sveta, naj se pridružijo Petrovemu nasledniku v času duhovne milosti, ki nam jo nudi Gospod, da bi se spomnili dragocenega daru vere. To leto želimo obeležiti na dostojen in plodovit način. Poglobiti bomo morali razmišljanje o veri, da bi vsem, ki verujejo v Kristusa, pomagali k bolj zavestni in poživljeni pripadnosti evangeliju, zlasti v trenutku globokih sprememb, ki jih doživlja človeštvo. Imeli bomo priložnost izpovedati vero v vstalega Gospoda po naših stolnicah in cerkvah po vsem svetu, po naših hišah in družinah, da bi vsak začutil globoko potrebo po boljšemu poznavanju in posredovanju vere prihodnjim rodovom. Verske in župnijske skupnosti ter vse stare in nove cerkvene stvarnosti bodo v tem letu vere iskale načine za javno oznanilo izpovedi vere.


9. Želim si, da bi to leto v vsakem verniku vzbudilo hrepenenje po izpovedovanju vere v polnosti s prenovljenim prepričanjem, zaupanjem in upanjem. To bo priložnost tudi za poglobitev praznovanja vere v bogoslužju, zlasti v evharistiji, ki je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve, in hkrati vir, iz katerega izhaja vsa njena moč«.  Hkrati pa upam, da bo življenjsko pričevanje vernikov raslo v svoji verodostojnosti. Znova odkriti vsebine vere, ki jo izpovedujemo, živimo in molimo,  in razmišljati o samem dejanju vere sta nalogi, ki si ju mora zlasti v tem letu zadati vsak vernik.

Ni naključje, da so se morali kristjani v prvih stoletjih izpoved vere naučiti na pamet. Ta jim je služila kot vsakdanja molitev, da ne bi pozabili na dolžnost, ki so jo sprejeli s krstom. Zelo pomenljivo na to opozarja sv. Avguštin, ko v pridigi o javni izpovedi vere pravi: »Izpoved svete skrivnosti, ki ste jo prejeli vsi skupaj in ste jo danes eden za drugim izrekli, so besede, na katerih se gradi vera Matere Cerkve, ki sloni na trdnem temelju, ki je Kristus Gospod ... Vi ste jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate imeti vedno pred očmi, ponavljati jo morate na svojih ležiščih, razmišljati o njej na trgih in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti v njej s srcem.«


10. Na tej točki želim skicirati pot, ki bo pomagala pri globljem razumevanju ne samo vsebin vere, ampak tudi dejanja, s katerim se odločimo, da se bomo povsem svobodno docela zaupali Bogu. Med dejanjem vere in vsebinami, ki jim pritrjujemo, namreč vlada globoka edinost. Apostol Pavel omogoča vstop v notranjost te stvarnosti, ko piše: »S srcem verujemo ... z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja« (Rim 10,10). Srce pomeni, da je prvo dejanje, s katerim pridemo do vere, Božji dar in delo milosti, ki deluje in preobrača človeka vse do njegove najgloblje notranjosti.

Primer Lidije je glede tega zelo zgovoren. Sveti Luka pripoveduje, da je Pavel, medtem ko se je mudil v Filipih, šel v soboto oznanjat evangelij nekaterim ženam, med katerimi je bila Lidija, ki ji je »Gospod odprl srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam« (Apd 16,14). Smisel, zajet v te besede, je pomemben. Sveti Luka uči, da poznavanje vsebin vere ni dovolj, če potem srca, ki je pravo človekovo svetišče, ne odpre milost, ki omogoča, da se zazremo v globino in razumemo, da je to, kar je bilo oznanjeno, Božja Beseda.

Izpovedati z usti pa pomeni, da vera vključuje tudi pričevanje in javno nalogo. Kristjan ne more nikoli misliti, da je verovanje zasebna zadeva. Vera pomeni odločiti se ostati z Gospodom in živeti z Njim. 'Življenje z Njim' uvaja v razumevanje razlogov za verovanje. Ravno zato, ker je svobodno dejanje, vera zahteva tudi družbeno odgovornost do tega, kar verujemo. Cerkev na binkoštni dan jasno pokaže to javno razsežnost verovanja in oznanjevanja svoje vere vsem ljudem brez strahu. Dar Svetega Duha nas usposobi za poslanstvo in utrjuje naše pričevanje tako, da je to iskreno in pogumno.

Sama izpoved vere je hkrati osebno in skupnostno dejanje. Prvi subjekt vere je namreč Cerkev. V veri krščanske skupnosti vsakdo prejema krst, učinkovito znamenje vstopa v krog verujočega ljudstva za dosego odrešenja. Katekizem Katoliške Cerkve piše: »'Verujem' je vera Cerkve, ki jo vsak vernik izpoveduje osebno, zlasti ob krstu. 'Verujemo' je vera Cerkve, ki jo izpovedujejo škofje, zbrani na koncilu ali bolj splošno bogoslužni zbor vernikov. 'Verujem' pa tudi naša Mati Cerkev s svojo vero odgovarja Bogu in nas uči reči 'verujem', 'verujemo'.«

Kot lahko vidimo, je poznavanje vsebin vere bistvenega pomena za zorenje osebnega soglasja oziroma polne pripadnosti z umom in voljo temu, kar nam predlaga Cerkev. Poznavanje vere uvaja v celovitost odrešenjske skrivnosti, ki nam jo je razodel Bog. Soglasje torej predpostavlja, da kadar verujemo, svobodno sprejemamo celotno skrivnost vere, kajti porok njene resnice je sam Bog, ki se razodeva in nam omogoča spoznanje njegove skrivnosti ljubezni.

Po drugi strani ne smemo pozabiti, da mnogi ljudje v našem kulturnem okolju ne priznavajo daru vere, kljub temu pa iskreno iščejo zadnji smisel in dokončno resnico o svojem bivanju in o svetu. To iskanje je pristna 'predhodnica' vere, saj ljudi usmerja na pot, ki vodi k skrivnosti Boga. Tudi sam človekov razum nosi v sebi potrebo po tem, kar 'vedno velja in ostaja'.  Ta potreba predstavlja trajno povabilo, neizbrisno zapisano v človekovo srce, da stopimo na pot in poiščemo Tistega, ki ga sicer ne bi iskali, če nam ne bi prišel naproti.  Vera nas vabi ravno k temu srečanju in nas v polnosti odpira zanj.


11. V Katekizmu Katoliške Cerkve lahko vsi najdejo dragocen in nepogrešljiv pripomoček za dostop do sistematičnega poznavanja vsebin vere. Katekizem predstavlja enega izmed najpomembnejših sadov II. vatikanskega cerkvenega zbora. V apostolski konstituciji Zaklad vere, ki jo je zagotovo ne po naključju podpisal ravno ob 30. obletnici odprtja II. vatikanskega cerkvenega zbora, je blaženi Janez Pavel II. zapisal: »Katekizem bo izredno pomemben prispevek k prenovi celotnega cerkvenega življenja ... Razumem ga kot uporabno in legitimno orodje v službi cerkvene edinosti in kot zanesljivo pravilo pri poučevanju vere.«

S tega vidika bo moralo leto vere izraziti skupno prizadevanje za vnovično odkritje in študij temeljnih vsebin vere, ki so sistematično in organsko povzete v Katekizmu Katoliške Cerkve. Tukaj se namreč pokaže bogastvo nauka, ki ga je Cerkev sprejela, hranila in posredovala naprej skozi svojo dvatisočletno zgodovino. Od Svetega pisma do cerkvenih očetov, od teologov do svetnikov, ki so se pojavljali skozi stoletja, Katekizem nudi trajen spomin na številne načine, na katere je Cerkev meditirala o veri in napredovala v nauku, da bi vernikom ponudila gotovost v njihovem verskem življenju.

Katekizem Katoliške Cerkve po svoji strukturi odraža razvoj vere vse do velikih tem vsakdanjega življenja. Stran za stranjo lahko odkrivamo, da to, kar nam prinaša, ni teorija, ampak srečanje z Osebo, ki živi v Cerkvi. Izpovedi vere namreč sledi razlaga zakramentalnega življenja, v katerem je prisoten Kristus, ki deluje in nadaljuje z izgradnjo svoje Cerkve. Brez bogoslužja in zakramentov izpoved vere ne bi bila učinkovita, ker bi pogrešala milost, ki podpira pričevanje kristjanov. Prav tako tudi katekizemski nauk o moralnem življenju dobi popolnoma drug pomen, če je postavljen v razmerje z vero, bogoslužjem in molitvijo.


12. V tem letu bo torej Katekizem Katoliške Cerkve lahko služil kot pravo orodje v podporo vere, zlasti za vse, ki jim je pri srcu krščanska vzgoja, ki je tako odločilnega pomena v našem kulturnem okolju. V ta namen sem Kongregacijo za nauk vere povabil, naj v sodelovanju s pristojnimi dikasteriji Svetega sedeža sestavi navodilo, s katerim bo Cerkvi in vernikom dala nekaj namigov za življenje leta vere na bolj učinkovite in primerne načine v službi verovanja in evangeliziranja.

Vera je namreč bolj kot v preteklosti izpostavljena vrsti vprašanj, ki izhajajo iz spremenjene miselnosti. Ta še zlasti krči območje razumskih gotovosti na to, kar predstavljajo znanstveni in tehnološki dosežki. Kljub temu se Cerkev ni nikoli bala pokazati, kako med vero in pristno znanostjo ni nikakršnega spora, saj vsaka po svoji poti stremita k resnici.
 

13. Tekom tega leta bo odločilnega pomena obnoviti zgodovino naše vere, v kateri se na skrivnosten način prepletata svetost in grešnost. Medtem ko prva izpostavlja velik prispevek, ki so ga možje in žene prispevali k rasti in razvoju skupnosti s pričevanjem svojega življenja, mora drugi v vsakem človeku sprožiti iskreno in trajno prizadevanje za spreobrnjenje, da bi doživeli usmiljenje Očeta, ki prihaja naproti vsem ljudem.

V tem času bomo uprli pogled v Jezusa Kristusa, »začetnika in dopolnitelja vere« (Heb12,2). V njem najde potešitev sleherni nemir in hrepenenje človeškega srca. Radost ljubezni, odgovor na dramo trpljenja in bolečine, moč odpuščanja po razžalitvi in zmaga življenja nad praznino smrti, vse to je izpolnjeno v skrivnosti njegovega učlovečenja, tega, da je postal človek, deležen naše človeške slabosti, da bi jo preobrazil z močjo svojega vstajenja. V njem, ki je umrl in vstal zaradi našega odrešenja, so docela pojasnjeni primeri vere, ki so zaznamovali teh dva tisoč let naše zgodovine odrešenja.

Marija je po veri sprejela angelovo besedo in verjela oznanilu, da bo postala Božja Mati v poslušnosti svoji predanosti (prim. Lk 1,38). Ko je obiskala Elizabeto, je svojo hvalnico namenila Najvišjemu zaradi čudovitih del, ki jih je izvršil v vseh, ki se mu izročijo (prim. Lk 1,46–55). Z veseljem in velikim pričakovanjem je rodila svojega edinega Sina, pri čemer je ohranila nedotaknjeno svojo deviškost (prim. Lk 2,6–7). Zaupala je svojemu zaročencu Jožefu in Jezusa odpeljala v Egipt, da bi ga rešila pred Herodovim preganjanjem (prim. Mt 2,13–15). Z isto vero je sledila Gospodu pri njegovem oznanjevanju in ostala z Njim vse do Golgote (prim. Jn 19,25–27). Marija je z vero okusila sadove Jezusovega vstajenja in jo, potem ko je ohranila sleherni spomin v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51), posredovala dvanajsterim, ki so bili skupaj z njo zbrani v dvorani zadnje večerje, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 1,14; 2,1–4).

Apostoli so po veri zapustili vse, da bi hodili za Učenikom (prim. Mr 10,28). Verjeli so njegovim besedam, s katerimi je oznanjal Božje kraljestvo, ki je prišlo in se uresničilo v njegovi osebi (prim. Lk 11,20). Živeli so skupaj z Jezusom, ki jim je razlagal svoj nauk in jim zapustil novo pravilo življenja, po katerem jih bodo po njegovi smrti prepoznali kot njegove učence (prim. Jn 13,34–35). Po veri so šli po vsem svetu, da bi izpolnili poslanstvo in ponesli evangelij vsakemu človeku (prim. Mr 16,15) ter brez strahu vsem oznanili veselje vstajenja, katerega zveste priče so bili.

Po veri so učenci oblikovali prvo skupnost, zbrano okrog nauka apostolov, v molitvi, obhajanju evharistije in skupnem uživanju tega, kar so imeli, da bi poskrbeli za potrebe bratov (prim. Apd 2,42–47).

Po veri so mučenci darovali svoja življenja, da bi pričevali za resnico evangelija, ki jih je preobrazila in jih usposobila, da so prišli do največjega daru ljubezni z odpuščanjem svojim preganjalcem.

Po veri so možje in žene posvetili svoja življenja Kristusu, zapustili vse in zaživeli v evangeljski preproščini pokorščino, uboštvo in čistost, ki so konkretna znamenja pričakovanja Gospoda, ki ne zamuja s svojim prihodom. Po veri so se številni kristjani zavzeli za pravičnost, da bi konkretizirali Gospodovo besedo, ki je prišel oznanjat osvoboditev od zatiranja in leto milosti za vse (prim. Lk 4,18–19).

Skozi stoletja so možje in žene vseh starosti, katerih imena so zapisana v knjigi življenja (prim. Raz 7,9; 13,8), izpovedali lepoto hoje za Gospodom Jezusom, kamor so bili poklicani, da pričujejo kot kristjani: v družini, v poklicu, v javnem življenju, v izvrševanju karizem in služb, v katere so bili poklicani.

Po veri živimo tudi mi za živo priznanje Gospoda Jezusa, ki je prisoten v našem življenju in v zgodovini.


14. Leto vere bo ugodna priložnost tudi za poglobitev pričevanja ljubezni. Sveti Pavel pravi: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« (1 Kor 13,13). Apostol Jakob je z besedami, ki vse od začetka zadevajo kristjane, še odločneje zatrdil: »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva. Vendar bo kdo rekel: 'Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del'« (Jak 2,14–18).

Vera brez ljubezni ne prinaša sadov, ljubezen brez vere pa bi bilo občutje, nenehno prepuščeno dvomu. Vera in ljubezen ne moreta ena brez druge, tako da ena omogoča drugi, da izpolni svojo pot. Številni kristjani namreč svoje življenje z ljubeznijo darujejo tistemu, ki je sam, zapostavljen ali izključen, kakor tudi tistemu, ki je prvi, h kateremu se kaže napotiti, in najpomembnejši, saj se ravno v njem odraža Kristusovo obličje. Zaradi vere lahko v tistih, ki prosijo naše ljubezni, prepoznamo obličje vstalega Gospoda. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Te njegove besede veljajo kot nepozaben opomin in trajno povabilo, naj ljubezen, s katero On skrbi za nas, darujemo naprej. Vera omogoča, da prepoznamo Kristusa, njegova ljubezen pa nas vodi k temu, da mu priskočimo na pomoč vsakokrat, ko na življenjski poti on sam postane naš bližnji. Okrepljeni z vero polni upanja gledamo na naše delovanje v svetu in »pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13; prim. Raz 21,1).


15. Ob koncu svojega življenja je apostol Pavel učenca Timoteja prosil, naj si 'prizadeva za vero' (prim. 2 Tim 2,22) enako zavzeto kot takrat, ko je bil še mlad (prim. 2 Tim 3,16). To povabilo je namenjeno tudi vsakemu izmed nas, da se v veri ne bi polenili. Vera je življenjska spremljevalka, ki omogoča, da z vedno novim pogledom opazimo čudovita dela, ki jih Bog dela za nas. Pozorna je na znamenja časov v današnjem zgodovinskem trenutku in vsakega izmed nas vodi k temu, da bi postal živo znamenje prisotnosti Vstalega v svetu. Svet danes še posebej potrebuje verodostojno pričevanje tistih, ki imajo z Gospodovo Besedo razsvetljen um in srce in ki so za hrepenenje po Bogu in resničnem življenju brez konca sposobni odpreti tudi um in srce drugih ljudi.

»Molite, da bi se Gospodova beseda širila in poveličevala« (2 Tes 3,1). Naj to leto vere okrepi odnos s Kristusom Gospodom, kajti samo v Njem sta gotovost za pogled v prihodnost ter zagotovilo pristne in trajne ljubezni. Besede apostola Petra dokončno osvetljujejo vero: »Bodite tega veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah, da bo preizkušenost vaše vere veljala več kakor zlato, ki je minljivo, pa se v ognju preizkuša, vam v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus. Njega ljubite, čeprav ga niste videli. Verujete vanj, čeprav ga zdaj ne vidite, veselite se v neizrekljivem in poveličanem veselju, ko dosegate namen svoje vere, namreč odrešitev duš« (1 Pt 1,6–9). Krščansko življenje ima izkušnjo veselja in trpljenja. Koliko svetnikov je doživelo to samoto! Koliko vernikov se tudi v našem času čuti preizkušane zaradi molka Boga, medtem ko bi si želeli prisluhniti njegovemu tolažilnemu glasu! Življenjske preizkušnje omogočajo razumevanje skrivnosti križa in soudeležbe pri Kristusovem trpljenju (prim. Kol 1,24), hkrati pa so uvod v veselje in upanje, kamor vera vodi: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,10). S trdno gotovostjo verujemo, da je Gospod Jezus porazil zlo in smrt. S tem varnim zaupanjem se izročamo Njemu. On, ki je prisoten sredi med nami, premaguje Satanovo moč (prim. Lk 11,20). Cerkev, vidna skupnost njegovega usmiljenja, pa ostaja v Njem kot znamenje dokončne sprave z Očetom.

Ta milostni čas izročamo Božji Materi, ki jo blagrujemo, ker je »verovala« (Lk 1,45).


Rim, 11. oktober 2011                                  Papež Benedikt XVI.


Besedilo je prevedel P. J.


 

Škofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska SobotaŠkofija Murska Sobota

Napovednik


 sobota, 01.01.2022 - sobota, 31.12.2022

Maševanje in spovedovanje škofa dr. Petra Štumpfa

v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti več ...


 sobota, 01.01.2022 - sobota, 31.12.2022

Dom duhovnosti v Kančevcih

Programi v letu 2022 več ...


 nedelja, 08.05.2022 - nedelja, 25.09.2022

Murska Sobota: Priprava na zakon v letu 2022

v Murski Soboti več ...


 sobota, 21.05.2022 - sreda, 21.12.2022

Halasovi shodi 2022

Nadaljujejo se Halasovi shodi ... več ...


 sobota, 28.05.2022 - ponedeljek, 01.08.2022

Dogodki za mladino

ŠOM pripravlja dogajanja za mlade več ...


 torek, 05.07.2022

Sv. maša ob sklepu škofijskega dela sinode

Na praznik zavetnikov škofije Murska Sobota sv. bratov Cirila in Metoda več ...


 nedelja, 24.07.2022

2. svetovni dan starih staršev in ostarelih

Poslanica svetega očeta Frančiška za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali 24. julija 2022. več ...


 petek, 12.08.2022 - ponedeljek, 15.08.2022

Duhovne vaje za zakonce v Veržeju

med 12. in 15. avgustom 2022 več ...

Celotni seznam napovedi