Lipovci - 100 let kapele - škofova pridiga

nedelja, 03.07.2022

Pridiga soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa pri sveti maši ob 100-letnici kapele sv. Petra in Pavla v Lipovcih, 3. julija 2022

Kakšna bi bila Slovenija brez cerkva in kapel?

Spoštovani gospod župnik in dekan Boris Kučko, duhovnika Anton Horvat in Matija Tratnjek, lipovski vaščani, dragi bratje in sestre, ki ste prišli od drugod.

Vse vas pozdravljam v Kristusu.

Slovesna sveta maša in drugi dogodki ter zbornik ob 100-letnici kapele sv. Petra in Pavla tukaj v Lipovcih pomenijo našo zahvalo dobremu Bogu za prečudoviti dar vere naših prednikov, ki so to kapelo zgradili in za dar vere lipovskih vaščanov, ki to kapelo ohranjate z različnimi darovi in deli.

Tako se tudi tukaj že 100 let izpolnjujejo prerokbe starozaveznega preroka Izaija, ki pravi: »Kakor mati tolaži svojega otroka, vas bom jaz tolažil, v Jeruzalemu boste potolaženi… Gospodova roka bo očitna na njegovih služabnikih« (Iz 66, 13-14). Vsaka cerkev in vsaka kapela, kjer se obhaja bogoslužje pomeni tisti novi Jeruzalem, ki ga je Izaija imel v mislih. To je veličastje živega Boga med nami, ki se ne odmika od nas. Bog je kakor mati, ki ostaja s svojimi sinovi in hčerami, da tolaži in daje svojo pomoč. In tako je tudi kapela v Lipovcih  znamenje te čudovite Božje prisotnosti in skrbnosti med nami.

Kakšni bi bili Lipovci brez te kapele? To vprašanje lahko prenesemo tudi na druge vasi beltinske župnije. Lahko gremo še dlje: Kakšna bi bila Slovenija brez kapel in cerkva. To ne bi bila Slovenija, kot je poznamo danes. Vera v Boga nas je v času dobrega tisočletja izoblikovala v narod, ki je tudi med drugimi narodi prepoznaven v čudovitosti vsestranskega duhovnega, kulturnega in tudi gospodarskega napredka.

Različna obdobja prinašajo vzpone in padce, vendar smo še zmeraj tukaj kot Slovenci. Pri tem nam je vera dajala pogum, voljo in zaupanje, da nas Bog ne zapušča. Naši predniki so to doživeli v Božji naklonjenosti in pomoči v težkih obdobjih vojn in izseljenstva. V moči vere so premagovali težavnosti tudi pri zidavi te kapele. Mi lahko občutimo Božjo pomoč in naklonjenost v času epidemije novega virusa in groženj vojne v Ukrajini in tudi drugod po svetu. Še vedno smo tukaj v miru in blagostanju. Sicer precej negotovi kaj bo z nami v prihodnosti, vendar smo še tukaj.

Zaradi svoje izredno močne vere, ki je bila iz osebne izkušnje srečanja s Kristusom na poti v Damask, ko se je iz preganjalca spremenil v pričevalca evangelija, je apostol Pavel v pismu Galačanom priznal, da se noče hvaliti z ničemer drugim, kot samo s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pavel je na sebi nosil znamenja njegovega križa (prim. Gal 6,14-18).

Zaradi Kristusa je namreč bil večkrat zaprt, bičan, kamenjan, doživel je brodolome, mraz, lakoto. Vse to je imel samo za smeti. Pavlu je bil križani Kristus vse. Nanj je stavil svoje življenje, ker je veroval v čudovitost Kristusove slave v nebesih, za katero je upal, da jo bo tudi sam enkrat dosegel. In na to pot je Pavel vabil tiste, ki jih je usposobil za Kristusove učence.

Pavel se je dobesedno držal Kristusovih napotkov učencem, kako naj ga oznanjajo. Brez denarja, torb, sandal in klepetavih pozdravov. To namreč povzroča skrbi in jemlje moči in potreben čas. Gre za svobodo duha, ki je razvezan od ustaljenih standardov in navad tega sveta. Pri oznanjevanju Kristusa mora biti vse preprosto, brez kompliciranja. Kdor pride v hišo v Kristusovem imenu, naj s seboj prinese mir. Naj sprejme hrano, ki jo v tisti hiši imajo. Če ga ne sprejmejo, naj gre naprej; brez jeze in groženj. Sodbo prepusti Bogu (prim. Lk 10, 1-12). Beganja iz hiše v hišo Kristus ne dopušča. To povzroča nemir in nestanovitnost. Vsaka hiša ima svoj red in ustaljen način življenja. V tej ustaljenosti se lahko udomači vera v Kristusa. V nenehni ihti in beganju sem ter tja se vera ne more udomačiti. Vera v Kristusa nikoli ni v krizi. V krizi smo ljudje, ki zaradi svoje ihte in razdražljivosti vere v sebi preprosto ne moremo okrepiti. Če nismo pomirjeni s seboj in z drugimi, tudi s Kristusom ne moremo biti.

Prekmurci smo med drugimi Slovenci vedno bili prepoznavni po svoji notranji pomirjenosti. Sadovi te pomirjenosti so vidni tudi v Lipovcih v mnogih prečudovitih družinah ter v duhovniških in redovniških poklicih. Sicer ne moremo biti brez skrbi in raznih težavnosti, vendar pa smo lahko vseeno pomirjeni, ker tudi v svoje skrbi zmeraj lahko povabimo Kristusa tako, kot ga povabimo na svoj dom. Kristus ne prihaja k nam zato, ker bi ga tako čudovito razveseljevala naša popolnost. Kristus je med nami zaradi naše nepopolnosti. Mesta in vasi, kjer mislijo, da so vsi popolni, ostajajo brez Kristusa.

Svoje učence je Kristus pokaral, ker so mislili, da imajo zaradi svoje popolnosti oblast na hudobnimi duhovi (prim. Lk 10, 17). Pozabili pa so, da so  brez njega pravi siromaki in so oni pod oblastjo hudobnih duhov, ki zmeraj prežijo na naše vstopne duhovne rane, da bi nam odvzeli moč oznanjevanja in pričevanja za Kristusa.

Čudovito Kristusovo zagotovilo, da so naša imena zapisana v nebesih, nam pomeni garancijo, da nismo anonimni izgubljenci po poteh tega sveta; temveč smo sinovi in hčere živega Boga, ki je s prstom Svetega Duha naša imena vpisal v središče svojega Božanskega Srca (prim. Lk 10, 20).

Apostola Peter in Pavel sta dobro vedela, v koga verujeta, koga oznanjata in za koga umirata. Nista bila naivna. Imela sta vero, ki sta jo v trpljenju prečistila po zatajitvi in celo preganjanju Kristusa. Sprva sta se odrekla Kristusu, vendar pa se jima on ni hotel odreči. Poklical ju je na pot spreobrnjenja, jima dal moč Svetega Duha in ju napravil za svoja pričevalca. Peter in Pavel pomenita čudež Kristusove vztrajne ljubezni do nas.

Drage Lipovčarke, dragi Lipovčarji.

Bog plati za vašo vero, ki je postavila to kapelo in ki ohranja to kapelo v njeni čudovitosti. Žetev je velika, delavcev pa malo. Če je Bog z nami, lahko upamo zaradi vaše vere in molite, pa tudi Bogu podarjenega trpljenja, da v Lipovcih nikdar ne bo zmanjkalo dobrih družin in tudi dobrih novih duhovnih poklicev.

Mati Marija ter sv. Peter in Pavel naj vedno hodijo z nami po poti vere.

-amen