Veržej - pridiga

sobota, 02.04.2022

Pridiga, plenum soboške škofijske Karitas, – 2.4.2022 – Veržej
Spoštovani bratje in sestre v Kristusu.
Stiska preganjanja Jezusu ni bila neznana. To je stiska, ki jo je v sebi nosil vse od rojstva, saj je bil ves čas svoje zemeljskega bivanja begunec pred roko krivice in zločina, ki mu je grozila na vsakem koraku. Najprej se ga je hotel znebiti Herod, ki se je zaradi templja, ki ga je takrat gradil, dal klicati kar 'Veliki'. Umrl pa je pri razpadajočem telesu. Potem so Jezusa preganjali njegovi domačini, farizeji, tempeljski duhovniki in na koncu še rimski Pilat in drhal, ki je zahtevala, naj ga da križati. Vsi ti so mislili, da so gospodarji njegovega življenja, niso pa sprevideli, da je on gospodar njihove večnosti. Jezus se jim je spretno izmikal, dokler ni prišla njegova ura, ko je na križu Očetu izročil svojo dušo. Jezus nam je zaradi svoje stike v veliko pomoč, saj nam daje vedeti, kako stisko prenašati in jo obvladovati. Ne moremo se ji ogniti, lahko pa dopustimo, da jo z nami nosi Jezus. 
Stiska je zelo nadležna reč, če traja v nedogled. Rahlja zdravje, dušo dela zmedeno in izmučeno, jemlje voljo do vsega, nemalokrat tudi do življenja. Ko smo bili še mladi, nismo vedeli, kaj je to stiska. Brezskrbno smo se igrali, v šoli prepisovali naloge, na paši pasli krave, hodili k verouku, se veselili svete maše, tekmovali za točke pri ministriranju.
Naša edina stika je bila, kako bi doma očetu in mami opravičili svojo nagajivost.  Povsem drugače pa je sedaj, ko pa že otroci morajo doživljati stiske, ki jih še odrasli težko prenašamo. Maske in razkužila so že del šolskih pripomočkov, pa tudi v cerkvi ne moremo brez njih. Zdaj pa nas še maltretira Putin s svojo vojno norostjo v Ukrajini in z grožnjami vsemu svetu. Hudobija nima pameti, ima pa namesto nje neumnost. Hudobija potrebuje podporo za svoja dela. Večja je podpora, večji je njen učinek. Hudobija rodi hudobijo.
V Jezusovem času ni bilo medijev, bile pa so shodnice in tržnice, kjer se je hudobija dobro udomačila. Ugnezdila se je celo v zbor tempeljskih duhovnikov. Že prerok Jeremija je mnogo stoletij pred Jezusom na sebi začutil moč hudobije, ki se je rogala Božji pravičnosti in njegovemu poslanstvu preroka. Ni se ji upiral z močjo, temveč v  zaupanju v Boga. Bil je drugačen od vseh drugih okoli njega. Bil je krotak kot jagnje, čeprav močan v besedi. Bil je predan Bogu, čeprav preganjan. Postal je predpodoba tistega, ki bo prišel za njim in bo večji od njega - Odrešenika, ki je Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta, in se bo zoperstavil hudobiji z močjo brezpogojne ljubezni in odpuščanja.
Tisti, ki se razumete na pridelavo domačega konjaka, veste, da je za to pijačo potrebno grozdno žganje, v katerem se namaka hrastov les. Ta potem daje značilnost in kvaliteto konjaku. Brez hrastovega lesa žganje ostane žganje. Podobno primerjavo bi lahko videli v vlogi Karitas. Slovenska dobrodelnost brez Karitas bi bila lahko sicer zelo kvalitetna, vendar ne bi imela značaja Jezusove moči med nami. Samo Jezus lahko daje posebno kvaliteto Božjega med nami. To je kvaliteta, ki se ne ustavlja zgolj pri človeški humanitarnosti, temveč jo spreminja v Božjo solidarnost. Gre namreč za solidarnost, ki ima na sebi poteze Jezusove skrbnosti in pozornosti, ki gre do skrajnih meja človeške stiske. Karitas je kot hrastov les, ki današnji družbi daje okus po Božjem.
Rad  bi se vam zahvalil sodelavci Karitas za izjemno hitro in učinkovito ukrepanje pri sprejemanju beguncev iz Ukrajine, kakor tudi za dostavljanje pomoči ljudem, ki pa so tam ostali. Vaša dejanja močno nagovarjajo ljudi, da se odzivajo vašim klicem k solidarnosti. Nekateri so sprejeli doma begunske družine in jim tako na široko odprli vrata gostoljubja. Pomoč Karitas beguncem pomeni veliko delo za mir med nami in v Ukrajini. To ni pogajalski mir, ki čaka in tuhta v svoji preračunljivosti, temveč je mir s skrbjo, ki takoj ukrepa, da bi tudi ljudje v stiski lahko prišli do svojega miru.   
Nekaj dni po posvetitvi Rusije in Ukrajine Marijinemu Brezmadežnemu Srcu sem ponoči sanjal, da nas je bilo mnogo na velikem prečudovitem travniku. Peli smo neko veličastno pesem o miru. Med petjem smo močno vzklikali: mir, mir, mir. Na nebu se je prikazala čudovita podoba Matere Marije. Čez vse ljudi je razprostirala svoj plašč. Medtem je eden od duhovnikov naše škofije maševal in med besedami posvetitve kruha in vina v Jezusovo telo in kri, je Marija iz nebes pričela sipati kruhke, ki so bili podobni neštetim pisanim cvetlicam. Nastal je pravi cvetni metež. Marija se nam je materinsko smehljala in nas tolažila, naj se ne bojimo, ker nam samo ona lahko daje mir. Zatem sem se prebudil. Zame je to pomirjajoče znamenje, da je Marija sprejela našo posvetitev Rusije in Ukrajine njenemu Brezmadežnemu Srcu in da smo zaradi tega svetega dejanja lahko povsem mirni in varni.
Številna čudovita dela Karitas so kot ta cvetlični kruh iz nebes, ki mnoge tolaži in ohrabruje v njihovi stiski. Naj nam nikdar na zmanjka tega svetega kruha dobrote. Za to molimo in prosimo Jezusa in Marijo.
Amen